Velikonočno darilo, ki nam ga je podarila vlada, je pravi ustavnopravni trojanski konj

Po izjavah politikov in k vzvodom oblasti pripuščenih zdravnikov naj bi šlo za začasno zaostritev zaradi razširjenosti angleške različice koronavirusa (menda bolj kužne in s težjim potekom bolezni), ki naj bi preprečila nekaj sto dodatnih smrti do junija. Ukrepe je kot nujne, glede na vnovično naraščanje števila okužb v tako imenovanem tretjem valu, predlagala svetovalna skupina ministrstva za zdravje, ki jo vodi infektologinja Mateja Logar. Direktor NIJZ Milan Krek je, kot po navadi, posvaril pred tveganjem prehoda epidemije v eksponentno fazo in izjavil, da je angleška različica virusa "70-odstotno močnejša". Logika je, pravi Bojana Beović, v sploščenju krivulje okužb v času, ko naj bi nam uspelo zadostno precepiti prebivalstvo. Napovedala je tudi potrditev naše (avtohtone?) slovenske različice koronavirusa. Odloki o napovedanih ukrepih so bili pozneje objavljeni v uradnem listu.

Ustavno dopusten cilj

Vedno, ko pišem poljudne članke o ustavnopravnih vidikih poseganja v človekove pravice, ponovim temeljna izhodišča. Teh se - tudi zato, ker jih vlada žal prepogosto obide - nikoli ne smemo naveličati ponavljati. Za poseganje v človekove pravice mora obstajati ustavno dopusten cilj. Ta cilj ni preprečitev vsake posamične okužbe s koronavirusom. Večina ljudi navsezadnje to bolezen preboli z lažjimi simptomi ali brez njih. Država legitimno postavlja ovire in se bori proti podivjanemu ("eksponentnemu") širjenju bolezni zato, ker se z večanjem števila okuženih veča tudi število resno bolnih, ki zahtevajo bolnišnično in celo intenzivno zdravljenje.

Nekateri od teh ljudi zaradi SARS-CoV-2 tudi umrejo. Če pa bi bile bolnišnične kapacitete presežene, bi umrlo še več ljudi, ki ne bi več pravočasno prišli do zdravljenja - tako zaradi koronavirusa kot zaradi drugih bolezni. Tudi če imamo dopusten cilj poseganja v človekove pravice, pa mora vsaka posamezna omejitev prestati tako imenovani test sorazmernosti posega.

Omejitev mora biti primerna (z njo je mogoče zavreti širjenje okužbe). Omejitev mora biti nujna (na voljo ni ukrepa, ki bi bil enako učinkovit, pa bi manj posegal ali ne bi posegal v človekove pravice). Nazadnje, omejitev mora biti ožje sorazmerna. To pomeni, da koristi od nje vrednostno odtehtajo škodo od nje. Namreč, antikoronski ukrepi povzročajo, kot vemo, tudi znatno škodo. Gospodarsko, zdravstveno, psihološko. Škodo za našo demokracijo, za strukturo naše družbe.

Ukrepov ne sme sam določati na novo

Načelo sorazmernosti je vsebinske narave. Bolj formalno, vendar nič manj pomembno, je načelo zakonitosti iz 120. člena ustave. To pove, da morajo imeti podzakonski odloki, s katerimi so uvedeni ukrepi boja proti koronavirusu, jasno in določno vsebinsko podlago že v zakonu. Tisto, kar je temeljno in bistveno, mora biti urejeno že v zakonu. Odlok lahko samo podrobneje ureja, dodaja in razdeluje v zakonskem vsebinskem okviru. Ukrepov ne sme sam določati na novo.

Paleta uveljavljenih omejitev je široka. O številnih bi lahko bila, oziroma je že bila, sprožena javna razprava. Ne zadevajo vseh posameznikov vsi ukrepi enako. Tiste, ki bi želeli protestirati, boli popolna prepoved shodov, mladi bodo težko prenesli popolno prepoved zbiranja izven kroga gospodinjstva ali ožje družine. Starše in otroke prizadeva ponovno šolanje na daljavo. In tako naprej.

Veliko bi lahko razpravljali o možnostih manipulacije s podatki, ki so pripeljali do sedanjega strašenja z "angleško/britansko" različico in "tretjim valom epidemije". Pri tej razpravi je veliko odvisno od našega zaupanja v tiste, ki epidemijo upravljajo s političnega in zdravstvenega vidika. Res je, hospitalizacije rastejo, a s tem kriterijem je mogoče zlahka manipulirati tako, da se na bolnišnično zdravljenje sistematično napotuje tudi lažje bolnike, ki se jih prej ni. Finančna motivacija tako bolnišnic kot nekaterih zdravnikov za umetno polnjenje bolnišnic je na dlani - seveda pa bi to lahko ugotovila le nekakšna resna neodvisna preiskava. Rastejo tudi ugotovljene okužbe. A tukaj bi moral biti merodajen predvsem odstotek okuženih med PCR-testiranimi, sicer smo spet na polju tveganja za naklepno kalibriranje števila okuženih prek večanja števila testov. Ta odstotek pa je v času pred najavo ostrejših ukrepov celo rahlo padal.

In tudi glede domnevno večje smrtnosti britanske različice imamo trenutno eno samo študijo iz publikacije British Medical Journal; ni nemogoče, da bo tudi tu, tako kot mnogokrat prej, prišlo do naknadnih revizij in korekcij ugotovitev. Po drugi strani se v Sloveniji popolnoma ignorira izjemno obsežno mednarodno študijo uglednih strokovnjakov s Stanforda (Ioannidis, Bendavid, Bhattacharya), ki je v bistvu pokazala, da države, ki so uvedle strožje oblike zapiranja javnega življenja, niso dosegle počasnejše rasti števila okužb v primerjavi z državami z blažjim pristopom k zapiranju.

Odmik od "velike slike"

Vendar so nekateri sprejeti ukrepi izrazito pravno sporni tudi, če se odmaknemo od "velike slike" (big picture). Osredinil se bom na dva ustavnopravno povsem nesprejemljiva ukrepa: obveznost nošenja mask na prostem in prepoved izstopa iz države zaradi potovanja v države na rdečem seznamu.

Obveznost nošenja mask na prostem, oziroma na tako imenovanih odprtih javnih krajih oziroma prostorih, je tudi primerjalno trenutno zelo neobičajen ukrep. Niso ga na primer uvedli niti Nemci niti Avstrijci. Izjema je le za športno aktivnost na zelenih površinah (ob fizični distanci članov različnih gospodinjstev) in za vožnjo avtomobila, če so v njem le voznik in eventualno člani njegovega gospodinjstva.

Očitna je globoka nesmiselnost teh pravil z zdravstvenega vidika. Že dlje je iz strokovnih in medicinskih virov jasno, da se covid-19 prenaša s kapljičnim in aerosolnim prenosom. Tveganje aerosolnega prenosa je na zunanjih površinah zanemarljivo. Kapljični prenos na prostem pa je mogoče preprečevati z blažjim ukrepom, z določitvijo obvezne distance med ljudmi, ki niso člani iste družine oziroma gospodinjstva. Ukrep torej pade na kriteriju nujnosti. Mateja Logar pravi, da se "želi preprečiti primere, ko veliko posameznikov mask na javnih površinah ne nosi in ne vzdržujejo varnostne razdalje".

Vendar s tem sama pove, da bi bila ustavno sprejemljiva le mnogo blažja obveznost nošenja mask, kjer in ko ni mogoče vzdrževati varnostne razdalje (torej v gneči). Vlada je nadalje obveznost nošenja mask na odprtih javnih krajih uvedla brez izjeme za vse odprte javne kraje, razen dokler se športno udejstvujete na zelenih površinah ali sedite v avtu. Niti nujno niti sorazmerno ni, da moram nositi masko, ko hodim po samotni predmestni ulici (ni zelena površina), ko sam sedim na klopci v parku (ne udejstvujem se športno) in še v kupu absurdnih situacij, v katerih mi sporna norma nalaga, da si obraz pokrivam s tekstilno krpo, čeprav nikogar ne ogrožam. Kar glede na posledično psihofizično neugodje ni tako nedolžen poseg v osebnostne pravice prebivalstva.

Ni jasne in izrecne zakonske podlage

Poleg tega vlada - ki je za to imela leto časa - tudi tokrat ni poskrbela za jasno in izrecno zakonsko podlago za sprejem odloka o obveznih maskah. Namesto tega se opira na določbo zakona o nalezljivih boleznih, ki daje vladi pooblastilo, da "omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih".

Preidimo na še bolj kritično prepoved potovanja v države z rdečega seznama, na katerem je trenutno večina sveta. Zavedati se moramo, da prepoved potovanja v države z rdečega seznama (na katerem so na dan oddaje članka tudi vse sosednje države, z izjemo ene avstrijske in ene italijanske regije) v kombinaciji s popolno ustavitvijo komercialnega zračnega prometa v bistvu pomeni praktično popolno prepoved izstopa iz države.

Pri tem ukrepu moramo najprej pomisliti na skupino ljudi, ki jih pri analizi posledic različnih koronaukrepov pogosto prezremo. Ker po različnih merilih ne spadajo v "večinsko prebivalstvo" (po merilu državljanstva, etnične in religiozne pripadnosti) in zato kljub številnosti ne dobijo ustreznega prostora v medijih. To so pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije, katerih matične države niso članice Evropske unije - Srbi, Bosanci, Albanci, Črnogorci in tako dalje. Številni so državljani Slovenije, drugi so njeni stalni ali začasni prebivalci, tu so praviloma v delovnem razmerju ali na podlagi združitve družine. Nova (menda začasna) zasnova prehajanja državne meje je usmerjena primarno proti tej skupini ljudi, kar je razvidno iz javnih izjav tako premierja kot ministra za notranje zadeve.

Velika protiustavnost mejnega odloka

Po drugi strani sporni ukrep velja za vse osebe s prebivališčem v Sloveniji in ima le nekaj izjem, od katerih bodo številne prišle v praksi v poštev le za sosednje države, nobena pa trenutno ne za večino ljudi (prevozniki, diplomati, tranzit, delovni migranti, šolarji, dvolastniki, dokazani prebolevniki, cepljeni ...). Tako je problematičen s širšega vidika. Upoštevati je treba, da prepoved izstopa iz države lahko v praksi za posameznika pomeni, da se ne bo mogel udeležiti pogreba svojega starša ali se od njega posloviti na smrtni postelji, da ne bo mogel urediti nujnih premoženjskih zadev, da ne bo mogel videti življenjskega partnerja, vzdrževati stikov z otrokom. Tudi z vidika osebnostnih pravic iz 35. člena ustave vidim veliko protiustavnost mejnega odloka. Ki je bil namenoma uveden tako na hitro, da se mu je lahko z odhodom iz države izognilo zelo malo ljudi.

Upoštevati je treba, da je zelo verjetno, da bo nova mejna ureditev po vsebini veljala dlje kot pa do 12. aprila, do katerega velja sedanji odlok. Niti približno ni možnosti, da bi jo vlada ublažila pred pravoslavno veliko nočjo, ki je letos 2. maja.

Prepoved izstopa iz države je izredno sporna z vidika ustavno in tudi širše zajamčene svobode gibanja (EKČP in pravo EU). Predvsem takoj opazimo nepovezanost tega ukrepa z ustavno dopustnim ciljem omejevanja epidemije covida-19. Z izstopom iz Slovenije namreč oseba zapusti ozemlje, na katerem slovenska vlada skrbi za javno zdravje, in ta oseba prebivalcev Slovenije več ne ogroža. Seveda lahko oseba z odhodom na tvegano območje poveča tveganje lastne okužbe, vendar to ne pomeni, da ji je ustavno dopustno omejevati izhod iz države. Njeno povečano tveganje je dopustno upoštevati tako kot doslej, ko se oseba vrača iz države rdečega seznama v Slovenijo. Z različnimi ukrepi, ki pridejo v poštev (zahteva po predložitvi negativnega testa ali odreditev karantene), se lahko poskuša to povečano tveganje nevtralizirati.

Brez utemeljenega razloga

Odlok o določitvi pogojev vstopa v državo dejansko (razen redkih izjem) še vedno navezuje na vstopanje v Slovenijo iz držav rdečega seznama odvzem osebne svobode (karantena), in to povsem nepotrebno drakonsko strožje kot prej, tako da je po moji oceni poseg v to človekovo pravico protiustaven, ker ni nujen in sorazmeren. Še posebej protiustavno pa učinkuje kumulacija teh omejitev in prej komentirane prepovedi izstopa iz države.

Karanteni se je mogoče izogniti le s PCR-testom iz držav EU ali schengna. Ni jasno, zakaj se izključujejo vsi laboratoriji vseh tretjih držav, ne pa le nekateri laboratoriji iz Bosne in Makedonije, kjer so menda bile ugotovljene goljufije. Dalje, naravnost nesprejemljivo je, da se odrejena mejna karantena ne more več predčasno prekiniti z negativnim PCR-testom na koronavirus, opravljenim v Sloveniji. Država bo torej v karanteni zadrževala tudi ljudi, za katere ve, da niso okuženi. In nazadnje, karanteni ob povratku iz "rdeče države" se je mogoče izogniti tudi s potrdilom o cepljenju, vendar le, če ste bili cepljeni z enim od cepiv, ki so registrirana tudi v Sloveniji. Slovenski državljani in prebivalci, med njimi tudi poslovneži, ki so se na primer v Srbiji cepili z ruskimi in kitajskimi cepivi, torej romajo direktno v karanteno, brez utemeljenega razloga.

Velikonočno darilo, ki nam ga je podarila vlada, je pravi ustavnopravni trojanski konj.