Vrnitev na staro: Ne bodite jezni, ker vas unija gnjavi

Tistih, ko se je trudila iz petnih žil potegniti vse, da zapre vsa pogajalska poglavja in dobi končni datum vključitve v Evropsko unijo. Navkljub nenadnemu odstopu Iva Sanaderja leta 2009, kljub globalni gospodarski krizi, kljub nesposobni vladi Jadranke Kosor in potem še bolj nesposobni Zorana Milanovića, se je Zagreb - počasi, a vseeno gotovo - približeval Bruslju. Tisti pregovorni korenček je tako dišal, da je bila oblast pripravljena trpeti tudi najmočnejše udarce, samo da nas nekako pripelje v unijo in nas potegne iz zla. Amen.

"Rikverc"

Likali so se zakoni, pospeševali sodni procesi, širile so se vse možne človekove pravice, razredčile so se tožbe zoper novinarje, sprejeli smo dejstvo, da "naši fantje" v vojni vendarle niso bili rosno cvetje, in kljub vse večji osiromašenosti običajnih ljudi je družba napredovala kot nikoli poprej. In smo bili sprejeti, in takoj, ko je 1. julija 2013 ugasnila zadnja zvezdica ognjemeta - se je vse ustavilo. Oziroma je veliko vsega šlo v "rikverc", EU pa se ni več odzivala. To je bila popolna potrditev romunskega izreka, tiste zgodbe o njihovih pogajalskih letih in o ministrici Monici Macovei, ki je v dveh letih z radikalnimi ukrepi porezala korupcijo v svoji državi, po nekaterih ocenah za kar 80 odstotkov, da bi leta 2007, takoj po sprejemu Romunije v EU, bila - zamenjana. In da bi se vse vrnilo na staro.

Slabovidnost

Nekaj podobnega, res sicer bistveno manj dramatično, se je zgodilo na Hrvaškem leta 2013, vidimo pa, da se dogaja kjerkoli: Madžarska in Poljska sta najboljša primera, da drugih sploh ne omenjam. Težko si je zamisliti, da bi Hrvaška, Madžarska ali Poljska (rekli smo, da drugih sploh ne bomo omenjali) lahko danes vstopile v unijo pod istimi kriteriji, pod katerimi so vstopile takrat, pa jih zanemarile takoj, ko so spoznali, da sta Bruselj in Strasbourg slabovidna in inertna.

Pravila

Prav zaradi tega se močno in iskreno veselim, da je Hrvaška v nedavnih več noči dolgih pogajanjih v Bruslju uspela zase zagotoviti lepih 22 milijard evrov, dostopnih samo v primeru, da se spoštujejo dogovorjena stroga pravila. Z drugimi besedami - povsem mogoče je, da od vseh teh pustih milijard ne dobimo niti enega samega evra, če se ne uresničijo dramatične reforme, od katerih so bežale vse hrvaške vlade, tako kot, evo, Nizozemci od Dalmacije. Če ne bo temeljitih reform delovanja celotnega javnega aparata, če ne bo smiselnih projektov, tako nacionalnih kot lokalnih, če ne bo poznavalsko, precizno izpolnjenih prijavnic - nič točk, nič evrov.
Nova ministrica regionalnega razvoja in evropskih skladov je menda spretna v "vlečenju" evro-evrov za Slavonijo, a ona sama ne bo dovolj. V prvem podrejenem ešalonu bo potrebovala vsaj deset enako strokovnih in posvečenih ljudi, vsak od njih pa še deset na nižji ravni, vse tako po redu, do najmanjše občine. A Hrvaška takih ljudi - nima. V najboljšem primeru jih ni dovolj. Če jih je imela, so večinoma že emigrirali, njihova mesta, zato da se pač popolnijo, so že zasedli nekakšni nečaki, botri in podobne sirote, ki si v življenju ne bi znali najti dela niti na kolodvoru, če nekdo v družini ne bi bil v HDZ.

Optimizem

Vseeno sem še naprej optimist, ker če res želi "povleči" ves ta odobreni denar (nepovratno ali na kredit z najboljšimi obrestmi na svetu; vseeno), če želi zares vstopiti v schengensko in evro cono, se bo morala hrvaška družba strahovito hitro spremeniti in se zelo veliko naučiti, vse med hojo in brez ene same fige v žepu. Čez sedem leta pa - "kdo živ, kdo mrtev", kot rečejo Dalmatinci ...