Zakon iz zasede

Po dobro pripravljenem predlogu Dušana Kebra o njegovi ukinitvi, ki so ga zrušile velike zavarovalnice, nam je bilo plačevanje dopolnila vsiljevano kot nekaj neizbežnega, od česar je odvisno vse v zdravstvu, njegov realni učinek pa je tak, da praktično ni več nič osnovnega za zdravljenje, in prav nobene možnosti ni, da bi se "dopolnilnemu" izognili, če nočemo sproti doplačevati zdravstvenih storitev. Koalicija je med svojim ustanavljanjem povsem resno omenjala ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Minilo je leto dni in sedaj se je veselo pojavil predlog, deloma že realiziran, za njegovo povišanje. Zdi se, da je v ukinitev res verjela samo Levica, ki je zahtevala, da se takšna zaveza vključi v sporazum o sodelovanju s koalicijo kot eden od njenih projektov: zdaj jim je prekipelo in zadevo so dali v javno razpravo. Predlog je izrazito spravljiv in osnovno rešitev vidi v kompromisni delitvi stroškov, tako da revni nekaj dobijo, da bogati in delodajalci nekaj plačajo in da se dopolnilno zavarovanje združi z obveznim, skratka, da se s čim manj škode za vse in končno nekaj koristi za najrevnejše uredi sicer popolnoma umetna težava, izzvana z inventivnim računovodstvom v korist zasebnega, na račun ogroženih.
Takoj so se oglasili politiki tako z desne kot leve, vsi tisti, ki mislijo, da je njihov staž v parlamentu dodana vrednost in ne realna diskvalifikacija, saj se seznam njihovih napak, nedejavnosti in nesposobnosti samo še podaljšuje: le kako si jim je Levica drznila predlagati nekaj, v kar oni niso bili vključeni, poleg tega pa se jim računalniki prav ta čas pregrevajo od resnega ukvarjanja s to isto zadevo! Ta lažniva predrznost, ki se tako rada prikazuje kot resnost, je v prvih reakcijah kar špricala na vse strani. Seveda bodo proti, zato ker jih nihče ni vnaprej obvestil, jim diskretno položil pripravljenega zakona v roke, da bi potem lepo razpravljali o njem, vendar ne takoj, ne kar tako, kajti oni potrebujejo čas, da preračunajo, kaj bi lahko sami potegnili iz tega, in tako dalje. Parlamentarci morda še nikoli niso tako očitno in na tako prezira vreden način pokazali, iz kakšnega testa so in kaj imajo v svojih glavah. Nobeden, res niti eden, ni rekel ničesar, s čimer bi nakazal, da morda vsaj včasih pomisli tudi na korist državljanov ... Ne, parlament je njihov peskovnik, dela za sebe in v zvezi s sabo, volilna baza pa ne obstaja, razen pred volitvami.
Minister za zdravstvo se je takoj skliceval na finančnega ministra, ki menda služi temu, da prepreči vsak ukrep, ki revnim državljanom prinaša kakšno korist; kaj ne bi bilo normalno, da bi se minister za zdravje z vsemi drugimi ministri nenehno boril za svoj resor, torej za zdravje državljanov, in da bi bili ti zanj najbolj pomembni? Toda najhujši, kot že prevečkrat, so bili delodajalci. Njihov predstavnik je takoj izjavil, da njihova zbornica temu nasprotuje in da oni že ne bodo ničesar dodatno plačevali. Predlog se, če se dobro spomnim, glasi, da bogati plačujejo okoli 16 evrov več mesečno, delodajalci pa 1,6 odstotne točke ... So ti morda pomembnejši od drugih državljanov? Se je njihova zbornica sestala, razpravljala in nato podala to brezsramno mnenje? So se seznanili, kaj o tem misli njihova baza? Prepričana sem, da je med delodajalci veliko razumnih in čutečih ljudi, ki bi z veseljem dali 16 evrov mesečno in tisto odstotno točko in nekoliko razbremenili reveže. Kje je zbornica znanstvenikov, da bi z veliko bolj upravičljivimi razlogi, preko plačanih predstavnikov za stike z javnostjo, podala mnenje o nečem, kar se tiče blaginje vseh državljanov, in to vsaj tako pogosto, kot to počne zbornica, ki ščiti delodajalce? Medicinska stroka, vajena tega, da se uspešno bori za svoje plače, je doslej podala "strokovno" mnenje, da zdravstvo potrebuje več denarja oziroma da jim ta razmeroma mala vsota ne ustreza. Se ni prvo vprašanje novoizvoljene predsednice zdravniške zbornice pred nekaj leti nanašalo na višino (ogromno!) njene plače? Kaj ustreza pacientom, očitno ne skrbi nikogar.