Na letališčih gostinci prodajo več, ker iščejo potniki razloge za snemanje mask. Na letalo celo brez identifikacije!

Zahvaljujoč službeni poti v tujino, na IFO v nemško prestolnico, smo lahko na lastni koži preizkusili, kako drugače je potovati v času pandemije koronavirusa. Polet iz Gradca čez Dunaj v Berlin je pomenil, da smo nekaj ur preživeli tudi na dunajskem letališču, skušali ujeti utrip koronskega dogajanja in opazovati, kako drugačno je sobivanje potnikov z vseh vetrov v čakalnicah pred vkrcanjem na letalo. 

Na nekatera letališča, žal ne vsa, se počasi vrača življenje. Predvsem večja vozlišča imajo to srečo, da je kljub številnim omejitvam potovanj na njih videti veliko dogajanja. A videz vara. Terminali so polni, ker so upravitelji z namenom racionalizacije poslovanja, zaradi manjšega števila letal in potnikov, marsikje vse preusmerili v isto letališko stavbo. Pri analitičnem podjetju OAG, ki zbira podatke o zračnem prometu po svetu, so ugotovili, da je globalno gledano letalski potniški promet v primerjavi z lanskim letom upadel za 46,3 odstotka. Glede na septembrski upad pa se stanje počasi izboljšuje, če vrednosti primerjamo s prejšnjimi meseci letošnjega leta. Vendar pozitivnega trenda ni mogoče zaznati v vseh državah, še zmeraj pa je na tabeli zgolj kitajsko tržišče edino, kjer so v oktobru zaznali 2,1 odstotno rast. 

Marsikdo ima kakšne oddaljene sorodnike, ki jih morda že dolgo ni obiskal. Morda se poslovnež odloči namesto video konferenc udeležiti sestanka v živo. Osebnega stika namreč video klic zmeraj ne more nadomestiti. Veliko je razlogov, ki kar kličejo po letenju, čeprav je potrebno želje po oddihu na kakšni bolj oddaljeni destinaciji trenutno zatreti. Tako svetuje vlada, infektologi in narekuje zdrav človeški razum.

Na maske smo se medtem navadili, nositi jih je potrebno v taksijih, na vlakih in avtobusih, a v teh primerih gre večinoma za kratek čas, morda nekaj deset minut. V primeru letenja pa moramo zaščito za nos in usta nositi vse od vstopa v letališki terminal pa do trenutka, ko na ciljni lokaciji letališče zapustimo. Vmes pa so tudi izjeme, ki jih marsikdo s pridom izkorišča. Naša pot na sever je trajala štiri ure, vračanje pa pet, z dveurnim postankom na dunajskem letališču. Glede na to, da potnik večino časa sedi, bi brez težav prestal tudi daljši let, pri gibanju med terminali in če moraš teči, da bi ujel povezovalni let, pa je zaščita nedvomno ust in nosu nedvomno moteča.

Umaknil masko, da je lahko kihnil

Masko smo morali nadeti že kakšno uro pred vkrcanjem na letalo, ko smo šli skozi varnostni pregled graškega letališča. Večina potnikov je nosila pralne maske, ki so jih imeli pravilno nameščene čez usta in nos, enega smo opazili, da je uporabljal šal, le nekaj posameznikov pa se je našlo takšnih, ki so raje sedli v kot terminala, daleč proč od ostalih čakajočih, in masko sneli. Zanimiv je bil starejši gospod, ki je moral kihniti, pred tem pa je hektično zgrabil za masko, da jo je lahko še pravočasno umaknil. Je pa znanec omenil, da je precej neokusno, če se ti pod masko spahnjuje in si pred tem jedel sendvič. Kot pozitivno pa je označil, da lahko mirno zehaš, ne da bi moral za to pred usta dvigati roko. Vse ima torej svoje dobre in slabe lastnosti.

S trakom prelepljenih sedežev ni več. Upravljavci letališč so spoznali, na kar že lep čas opozarjajo strokovnjaki za letalstvo, da socialno distanciranje pa ne gre z roko v roki z letenjem. Letališki terminali (in letala) pač niso grajeni za to, da bi ljudje posedali več metrov oddaljeni drug od drugega. Ko je prišel čas za odhod smo ob vzpenjanju po stopnicah opazili, da jo ima nameščeno tudi pilot. Ročno prtljago smo lahko vzeli s seboj, nekatere letalske družbe zaradi koronavirusa tega ne dovolijo. Je pa letenje postalo veliko bolj kultivirano, vsaj kar se tiče vkrcevanje na letalo in izstopanja iz njega. Veliko letalskih družb namreč po novem prakticira polnjenje potniške kabine po conah. Enako je z izstopanjem. Najprej so iz Dasha 800 vstali in izstopili potniki vrst 1-7, nato 8-14 in nato še preostali.

Kako, prosim?

Ko sedeš na svoj sedež, se vonj motorjev voha tudi skozi nameščeno masko. Glede tega se ni prav nič spremenilo in maska pri tem ni v pomoč. Morda si bodo v teh dneh in mesecih nekoliko oddahnile stevardese in stevardi, saj se jim pod masko ni potrebno prisilno smejati. Njihovega nasmeška potniki namreč ne vidimo. Nekoliko so se spremenili tudi varnostni napotki, ki jih prejmemo pred vzletom. Posebej izstopa: "V primeru, da bi prišlo do padca tlaka v potniški kabini, se bodo s stropa spustile maske. Odstranite masko, preden si namestite masko." Da si ne bi kdo pomotoma tiščal kisikove maske prek zaščitne. Zanimiv je tudi poziv, naj potniki, če je le mogoče, ne odpiramo šob nad našimi glavami, ampak naj te ostanejo zaprte. Na večini minulih letov se spomnimo, kako so vsi prilagajali pihanje, tokrat pa resnično ni nihče segal nad glavo, da bi vključil dodatno prezračevanje.

Na dunajskem letališču smo videli maske vseh barv in oblik, veliko tudi vizirjev, ki jih imajo Avstrijci še posebej radi. Marsikdo je sedel za mizo restavracije, brez hrane in pijače, verjetno samo zato, da se je lahko nadihal. V restavracijah je namreč dovoljeno sneti masko. Največjo korist pa imajo gotovo gostinci. Če so potniki pred korono varčevali in si niso privoščili drage vode ali katere druge pijače med čakanjem na nadaljevanje poti, je sedaj vse drugače. Ljudje namreč vsako priložnost izkoristijo, da bi lahko sneli masko. Pred restavracijo, kjer so delali smutije, je bila takšna gneča, da bi skoraj zamudili letalo, ko smo čakali na pripravo. Opazovali pa smo ljudi, ki so pijačo počasi srkali, da so lahko čim dlje uživali v nemotenem dihanju.

Poslovnež Jürgen, blizu katerega smo sedeli, je bil na poti iz Berlina na Dunaj. Povedal nam je, bi si nadel dve maski in še rokavice, samo da sme leteti. Redno mora migrirati med avstrijsko in nemško prestolnico in vožnja po avtocesti mu enostavno vzame preveč časa. Veliko konverzacije med potniki sicer ni bilo, razen med tistimi, ki so potovali skupaj. A to pravzaprav ni nič novega. Tudi prej se, vsaj pri krajših prestopanjih, potniki med seboj niso spoznavali in pretirano pogovarjali.

Ker je šlo za dopoldanski nedeljski let, je bilo na Embraerju E95 s 114 sedeži zgolj 19 potnikov. Tudi stevard se je strinjal, da je to premalo ljudi. Da gre tudi drugače, smo doživeli na letu Austrian Airlines iz Dunaja v Berlin, ko je bil Airbus 319 poln do zadnjega kotička - 130 potnikov.

WC brez dezinfekcijskega sredstva, puhalniki pihali na polno

Ob obisku toaletnih prostorov smo bili začudeni, da pred vhodom ni bilo nameščenega dezinfekcijskega sredstva. Dozirnike smo sicer videli na več lokacijah po terminalu. Zato je dobro imeti svojega. Dezinfekcijsko sredstvo v 50 ml pakiranju smo lahko brez težav vzeli s seboj na letalo, le v prozorno vrečko ga je bilo treba spraviti, kot velja za ostale tekočine. Presenetljivo so na stranišču delovali puhalniki za sušenje rok. Ti so bili nekaj časa prepovedani, saj preveč razpihujejo "viruse". 

Za srečneža je verjetno marsikdo imel voznika letališkega avtobusa, ki mu ni bilo potrebno nositi maske. Sedi namreč v zaprtem prostoru, ki je ločen od potnikov in tako nima stika z njimi. Kot zanimivost pa naj navedemo, da nam v nobenem trenutku na poti ni bilo treba pokazati osebne izkaznice oziroma drugega identifikacijskega dokumenta. Niti v Gradcu pri prijavi na let ali pred vstopom na letalo, niti na Dunaju ko smo nadaljevali pot. Prav tako ne na letališču Tegel pred vračanjem domov. Zadostovalo je skeniranje letalske karte.

Na zajtrk z masko in rokavicami