(POGLED) Kolumna Matjaža Grudna: Demokracija na ventilatorjih

"Ne pozabite, demokracija nikoli ne traja dolgo. Kmalu se izprazni, upeha in ubije samo sebe. Še nikoli ni bilo demokracije, ki ne bi naredila samomora." Besede Johna Adamsa, enega od avtorjev ameriške deklaracije o neodvisnosti, so se mi vedno zdele pretirano črnoglede. Verjel sem, da gre za pesimizem iz nekih davnih časov, ko z demokracijo niso bili tako vešči, kot smo danes. Dolgo časa, še posebej po padcu berlinskega zidu, nas je bila večina prepričanih, da je demokracija zelo v redu in bo trajala večno. Potem je nekatere začelo skrbeti, da z demokracijo ni vse v redu. Dandanes je vse več tistih, ki so prepričani, da demokracija sploh ni v redu. In menim, da se lahko vsi strinjamo, da ji zmanjkuje sape. Morda je Adams vendarle vedel, o čem govori.

Od kod Adamsova črnogledost, ne vem, imam pa nekaj idej, kako in zakaj je danes demokracija danes, če ne na pragu samomora, pa gotovo v stanju, v katerem jo bo potrebno kmalu priključiti na ventilatorje. Tudi začetek zatona demokracije je možno precej natančno določiti, paradoksalno se je začel kar nekaj let pred tem, ko smo na našem koncu Evrope odkrili demokracijo in se tako brezmejno navdušili nad njo. Nekje ob koncu sedemdesetih let se je v zahodnem svetu začela uveljavljati ekonomska in politična doktrina, ki temelji na prepričanju o neobstoju družbe, nepotrebnosti države in nevarnosti socialne pravičnosti in solidarnosti. Nevidna roka trga bo prinesla svetlo prihodnost vsem, čeprav resda nekaterim prej kot drugim, saj dobički potrebujejo svoj čas, da z vrha prikapljajo navzdol. To je bil začetek konca države blagostanja, koncepta, ki so ga po drugi vojni na noge postavili predvsem evropski konservativci in krščanski demokrati. Temeljil je na zgodovinski izkušnji predvojne Evrope in v prepričanju, da socialni mir ni strošek, ampak investicija v stabilno, uspešno, mirno in demokratično prihodnost. Namesto tega imamo danes vse večji rezervoar razočaranih in vse bolj besnih državljanov, ki so upravičeno vse bolj zaskrbljeni nad svojo prihodnostjo in prihodnostjo svojih otrok. Ti ljudje vse manj verjamejo v demokracijo in so vse bolj pripravljeni sprejeti populistične avtoritarne alternative, ki sicer ne ponujajo nikakršnih rešitev, a se vsaj pretvarjajo, da prepoznavajo in razumejo njihovo jezo in bolečino. Demokracija se je izpraznila in upehala, kot je napovedal Adams. Če bomo zgolj vzdihovali in izražali zaskrbljenost nad tem, kar se dogaja, se bo slej kot prej zgodil tudi drugi del njegove napovedi. Konec demokracije. Kar bi bilo, verjemite, na moč zoprno in neprijetno. Zato bi morda vendarle veljalo poskusiti Adamsa postaviti v zmoto. Ni čarobnih rešitev, je pa nekaj idej, kje bi bilo pametno začeti.

Upravljanje s strahom

Prvič, ljudem je potrebno vrniti upanje in vero v prihodnost.

Demokracija ne more delovati v družbi, v kateri je ljudi strah tega, kako bodo živeli jutri in strah za bodočnost njihovih otrok. Strah, jeza in sovraštvo so gonilna sila nedemokratičnih in avtoritarnih političnih alternativ. Slabše, kot nam gre, bolj, kot so ljudje prestrašeni in jezni, bolj bodo odprti za politiko, ki temelji na sovraštvu, delitvah in priseganju na avtoritarne voditelje. Brez upanja ni demokracije, a upanja se ne da ustvariti s prazno retoriko in političnimi floskulami. Ljudje za vero v boljši jutri potrebujejo merljive in prepričljive dokaze za to, da bodo imeli zaposlitev, da bodo njihovi otroci deležni kvalitetne izobrazbe, da bodo imeli ustrezno zdravstveno oskrbo, da jih družba ne bo pustila na cedilu. Demokracija potrebuje upanje na boljšo prihodnost, ne le za nekatere, ampak za družbo kot celoto, to upanje pa lahko povrne zgolj krepitev socialne države. V Sloveniji nas k temu ne zavezuje le skrb za prihodnost demokracije, ampak tudi 2. člen slovenske ustave.

Demokratične vrednote v praksi in teoriji

Drugič, ljudem je potrebno vrniti zaupanje v politiko.

Na kratko, liberalno demokracijo so v težave spravili predvsem demokrati oziroma politiki, ki so na glas prisegali na demokratične vrednote, a so jih v svoji politiki prepogosto zapostavljali ali kršili na račun oportunizma, kratkoročnih in parcialnih interesov, nedoslednosti, pomanjkanja integritete in diletantizma. Samomor, kot je to opisal Adams, ali pa vsaj travmatična samopoškodba. Populistični avtoritarci v svojem pohodu na oblast večinoma uspešno izkoriščajo priložnosti, ki so jim jih prijazno ustvarili "zapriseženi demokrati". Takšni, ki ne želijo videti ali ne zmorejo razumeti, kako njihovo zatiskanje oči in relativiziranje obscenega množičnega pobijanja civilistov v Gazi spodkopava njihovo kredibilnost glede česarkoli, predvsem pa glede predavanj o demokraciji, mednarodnem pravu, človečnosti in človekovih pravicah. Takšni, ki v Sloveniji ignorirajo uničujoč učinek kriminalnih korupcijskih škandalov, kot je na primer TEŠ, nerešenih in brez posledic za odgovorne, kar reducira zaupanje ljudi v politiko, s tem pa posledično tudi v demokracijo.

Reševanje socialnih in ekonomskih stisk

Tretjič, državljane je potrebno slišati, razumeti in spoštovati.

Sliši se preprosto in samoumevno, a politika ima s tem ogromno težav. Nikakor se ne more upreti skušnjavi, da ljudem, ki jih skrbi njihov socialni in ekonomski položaj, predava o demokraciji in človekovih pravicah. Ljudje imajo tega poln kufer in so besni na politiko, na človekove pravice in na demokracijo. Za njeno rešitev je zato potrebno reševati socialne in ekonomske stiske, ki so povzročile izgubo zaupanja v prihodnost in posledično zaupanje v demokracijo. To ne pomeni, da se lahko nehamo ukvarjati s človekovimi pravicami in položajem posameznih družbenih skupin, prav nasprotno. A treba se je zavedati, da za njihovo učinkovito in trajno zaščito ni dovolj le retorika od zgoraj navzdol, ampak je potrebno zagotoviti tudi materialne pogoje za strpnost od spodaj navzgor.

Poleg reševanja globljih vzrokov za krizo demokracije je potrebno biti pozoren tudi na sekundarne manifestacije državljanskega nezadovoljstva. Populistična instrumentalizacija ljudskega gneva in stigmatizacija posameznih družbenih skupin ne pomeni, da so vse skrbi in strahovi med ljudmi umetno ustvarjeni in si ne zaslužijo pozornosti in odgovora. Primer za to so migracije. Neizpodbitno dejstvo je, da gre za vprašanje solidarnosti, temeljne človečnosti in mednarodnega prava, ki nas zavezuje k temu, da ljudem v stiski ne odrekamo pomoči. Dejstvo je tudi, da migracije pravzaprav potrebujemo, ker se staramo in nas ni dovolj, da bi v prihodnosti skrbeli sami zase. Po drugi strani pa to ne pomeni, da se nam z migracijami ni potrebno ukvarjati, saj te, še posebej če gre za velike pretoke v kratkem času in na manjšem območju, lahko prinašajo varnostne, socialne in druge težave, še posebej za ljudi, ki živijo na teh območjih. Če danes ne investiramo v uspešno integracijo, ustvarjamo tempirane bombe za jutri. Če želimo avtoritarnim populistom preprečiti, da z zlorabljanjem teh težav in podpihovanjem sovraštva do migrantov, rušijo demokracijo, je potrebno učinkovito reševati tudi trenutne in prehodne težave in izzive, ki jih lahko povzročajo migracije brez ustreznih in učinkovitih politik za njihovo upravljanje in nadzorovanje. Narobe je, če ljudi, ki se nad stanjem pritožujejo, zmerjamo z nestrpneži in bedaki. Še slabši, a žal tudi najpogostejši odgovor na takšne izzive pa je, če se politika v nemoči ali nesposobnosti zateče v tekmovanje s populističnim diskurzom sovraštva. Navkljub empiričnim dokazom, da na tak način skrajnežev ne moremo premagati, saj se z normalizacijo sovraštva njihov vpliv le še okrepi, se vedno in že spet najdejo za prmejduš demokrati, ki v obupu upajo, da bo njim – prvim v zgodovini - vendarle uspelo. Tisti, ki jih ta tema še posebej zanima, naj poguglajo "Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo več".

Zakaj so ljudje razočarani

Četrtič, ljudem je potrebno ponuditi priložnosti in jih motivirati, da se vključijo v demokracijo.

Nekateri ljudje, ki izgubijo zaupanje v politiko in demokracijo, svojo podporo preusmerijo na nedemokratične alternative, drugi reagirajo z indiferenco, saj preprosto ne verjamejo, da imajo na politiko, še posebej skozi institucije formalne demokracije, kakršenkoli vpliv. To ne pomeni, da so indiferentni do družbenega dogajanja, ampak pogosto svoja stališča izražajo drugje, na družbenih omrežjih ali protestih. Demokracija seveda mora najti odgovore na te izzive, poleg tega pa se mora tudi prilagoditi spremembam, ki jih je v življenje ljudi prinesel tehnološki razvoj. V praksi poznamo precej uspešnih primerov deliberativne in participativne demokracije, še posebej na lokalnih ravneh. To je pomembno in obetavno. Ampak obstaja tudi ampak. Prvič, ne smemo verjeti, da so ljudje razočarani nad demokracijo zgolj zato, ker so zdolgočaseni nad obstoječimi oblikami njenega delovanja. Ker se jim ne da na volišča in bi raje glasovali z aplikacijo na mobilnem telefonu. Drugič, alternativne oblike demokratične participacije morajo imeti dejanski vpliv na politično odločanje. Če tega ni, gre za prevaro, ki le poglablja nezaupanje in odpor. Primer tega so Macronova posvetovanja z državljani v Franciji in "evropske konference", ki jih Evropska unija periodično organizira in o katerih po začetnem pompu nikoli ni veliko slišati.

Demokracija zahteva znanja in veščine

Na koncu demokracija zahteva tudi znanja in veščine. Seveda to najprej velja za politike in v družbi, ki na politične položaje postavlja mediokritete in diletante, se demokraciji slabo piše. A znanje za demokratično participacijo potrebujejo tudi državljani. Ne kot pogoj za demokratično udejstvovanje, ampak kot investicija v boljšo, močnejšo in trpežnejšo demokracijo. Zato je pomembno, da imamo v šolah resne programe za demokratično državljanstvo, skozi katere učenci, dijaki in študentje pridobivajo kompetence, ki so potrebne za aktivno participacijo v demokraciji. Ampak tudi tu obstaja ampak. Tudi če so ti programi vzpostavljeni, je njihov učinek omejen, če potekajo v okolju, v katerem vse več odraslih, vključno s politiki, vse bolj odkrito zavrača vrednote, ki jih želimo v šoli prenesti na mlade. Tudi če uspemo priti do točke, v kateri imajo mladi potrebne demokratične kompetence, velik del odraslih pa svoj odnos do sveta še vedno gradi znotraj svojega mehurčka enako mislečih nestrpnežev, bomo v reševanju demokracije le polovično uspešni. In to ne bo dovolj.

Kot je dejal John Adams med enim izmed svojih manj mračnih obdobij razmišljanja o demokraciji, "svobode ni mogoče ohraniti brez znanja med ljudmi, ki imajo pravico vedeti in si znanja tudi želijo".