Šele v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so se v Šaleški dolini posledice izkopavanja lignita začele krepko kazati tudi na površju. Takrat so začela nastajati jezera. A teren se je zaradi ugrezanja tako zelo spreminjal, da je Rudnik Velenje moral redno izvajati sanacijska zemeljska dela okoli jezer. Prvega avgusta 1964 je voznik buldožerja Štefan Borovnik prvič opazil nenavadno velike kosti v zemlji in jih shranil. Jeseni je s sodelavci naletel še na nekaj podobnih, zato je o tem obvestil upravo. Jože Guštin iz uprave je pobasal eno kost in jo odnesel v Ljubljano k akademiku dr. Ivanu Rakovcu. "'Tole smo našli na delovišču. Kaj porečete,' je dejal našemu profesorju," se še danes živo spominja Katica Drobne, ki je skupaj z Vido Pohar, Janezom Poharjem in Majdo Prestor nato več tednov prebila v Škalah in iskala še več ostankov. Po velikost kosti so takoj vedeli, da gre za mastodonte. "Žal smo prišli že kar malce prepozno, ker so bili bageristi pred nami na terenu in so že kar nekaj ostalin odnesli. Ali so se zdrobile ali pa so šle na kakšne domače police," se spominja.
Nekoč je bilo tam močvirje
Vendarle pa so takrat odkopali še veliko fosilnih ostankov trobčarjev. "Tiste kosti, ki so bile na površini, so bile slabše ohranjene. Ostale smo glede na to, da smo po tem, ko smo našli kak del, denimo okla, ostanek vretenc, členkov nog, lahko določili lego trupla, lahko začeli počasi sistematično odkopavati. Te kosti, ki so takrat še bile pod zemljo, so še danes čudovito ohranjene," doda Drobnetova. Vse te so v Muzeju Velenje ponovno restavrirali in varno vrnili v vitrine. "Smo jih pa sedaj bolj anatomsko razporedili, da imamo vseeno malo več občutka za velikost same živali," opiše direktorica muzeja in kustosinja razstave Tanja Verboten.
Razmišljali so tudi o tem, da bi jih sestavili, vendar so tu naleteli na vsaj dve težavi. Prvič, največ najdenih kosti pripada borsonovemu ali evrazijskemu mastodontu, ki je v višino meril od štiri do pet metrov, približno toliko so merili tudi njegovi okli, tehtal pa je okoli 16 ton. Najdeni borsonov mastodont je bil sicer mlad samec, ki še ni dosegel svoje polne velikosti, a kljub temu bi ga v prostor nekdanje konjušnice velenjskega gradu zelo težko spravili. "Prav tako imamo samo eno polovico okostja, kar je premalo, da bi ga lahko konkretno sestavili. Vprašanje je še, koliko lahko originalne kosti sploh sestavljaš, zato smo jih raje pustili v vitrinah, kjer so najbolj na varnem," pravi direktorica.
Kopljite, niso bili sami!
Da so na območju Škal ljudje že pred stoletji naleteli na velike kosti, priča poimenovanje cerkve v Škalah. Kasneje potopljeno cerkev so namreč poimenovali po svetem Juriju. Cerkve s tem zavetnikom so pogosto stale v bližini najdišč nenavadno velikih kosti. Teh si ljudje v preteklosti niso znali razložiti in so jih zato pripisali zmajem, zavetnik v boju proti zmaju pa je bil sveti Jurij. Katica Drobne ob tem doda, da mora biti v šaleških tleh še ogromno takšnih kosti. "Niso sami prišli sem. Tu so ostali, ker geološke poti naprej ni bilo več, zato apeliram na radovednost občanov, da najdejo še druge."
Manjše kosti so pripadale drugi vrsti trobčarjev, imenovani arvernski anankus, ki je v višino meril le tri metre, podobno kot današnji afriški slon, le do so njegovi podolgovati okli bili daljši, kot so pri slonu. Kip anankusa že od leta 1970, ko so na gradu pripravili prvo razstavo o mastadontu, pozdravlja obiskovalce. Podobno je tudi sedaj, le da so ga postavili v drugačno okolje. "Tudi muzeji moramo biti ljudem privlačni in v njih vzbujati različna čustva, zato smo poustvarili simulacijo gozda z zvoki," opisuje kustosinja.
Šaleška dolina naj bi bila v času, ko so v njej živeli mastodonti in anankusi, deloma zamočvirjena in ojezerjena. V okolici so uspevali vlažni listnati gozdovi, saj je bila povprečna temperatura za dve do štiri stopinje Celzija višja kot danes, poletja so bila manj vroča, zime bolj mile. Borsonov mastodont je tako izumrl že pred začetkom ledene dobe, kar je bilo povezano s klimatskimi spremembami. Anankusi so bili nekoliko bolj prilagodljivi in so preživeli nekoliko dlje. V zahodni Evropi so izginili pred okoli 2,3 milijona leti, medtem ko najdbe borsonovega mastodonta iz Škal nakazujejo, da je po Šaleški s svojimi 16 tonami in več lomastil pred tremi milijoni let, kar je bolj zgodaj, kot so še pred časom domnevali.
Paleopark kot dodana vrednost
A kot doda Katica Drobne, se Velenju ne bi bilo treba ustaviti zgolj pri muzejskem prikazu. "Dobro bi bilo, da stopijo mastodonti oziroma trobčaji spet nazaj v naravo, kot so že bili - pri jezeru. Tam bi lahko uredili paleopark z drevesi, ki so že takrat rasla," predlaga Drobnetova. Ne nazadnje sta kipa mastodontov pri jezeru pred gradnjo odra in prireditvenega prostora Vista tam že bila, sedaj pa sta ju nadomestili modernejši skulpturi, ki nista niti malo podobni resničnim mastodontom in zato velikemu delu domačinov ne ustrezata.
Tako obsežne najdbe mastodontov so redke tudi v svetovnem merilu
Diskusij, predvsem negodovanj na to temo je bilo v minulih mesecih v Velenju veliko, zato po besedah Marka Pritržnika iz velenjske občine razmišljajo, da bi ob maketi postavili informativno tablo, s katero bi obiskovalce usmerili v Muzej Velenje, kjer pa si lahko ogledajo zelo realistično podobo mastodonta. Tam so na novo postavili tudi slikovit časovni trak, ki nazorno prikazuje, kje v evoluciji so se pojavili mastodonti (pred mamutom, denimo). "Zelo dobro predstavo o velikosti teh živali pa bodo obiskovalci dobili z maketama mastodontov v primerjavi s človekom v merilu 1:10," doda Verbotnova. Muzej si je za prenovo razstave, ki je sicer leta 1970 sodila med najsodobnejše, sedaj pa je postala že sama muzealska, prizadeval več let. Korona je podaljšala obnovo, hkrati pa so prav zaradi nje dobili več idej, kako razstavo narediti še privlačnejšo (kar nekaj slik avtorja Stojana Kneževića je tako nastalo med koronskim zaprtjem). Dodatno sedaj ob ogledu ponujajo pivo, poimenovano mastodont.
Da bodo ljudje lahko bolj glasno "trobili" o pomenu škalskih trobčarjev, v šali dodajajo. Ne nazadnje je bil borsonov mastodont doslej v Sloveniji najden zgolj v Škalah, tako obsežnih najdb omenjenega velikana pa je tudi v evropskem merilu zelo malo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
