(FOTO in VIDEO) Osupljivo: Slovenska plezalca po najdaljši umetni plezalni smeri na trboveljski dimnik

Dimnik termoelektrarne v Trbovljah je s 360 metri najvišji dimnik v Evropi, poleg tega pa je tudi najvišja zgradba v Sloveniji in sedmi najvišji dimnik na svetu. Od leta 2014 se iz njega več ne vije dim, delovanje premogovnega bloka so takrat ustavili. Trboveljski dimnik je je po novem lastnik še enega rekorda - gostil je najdaljšo umetno športno plezalno smer na svetu, preplezala pa sta jo dva od najboljših plezalcev na svetu, Slovenca Janja Garnbret in Domen Škofic.

Celotna zgodba je prikazana v dokumentarnem filmu, ki si ga lahko ogledate na Red Bull TV 

Najdaljša umetna plezalna smer na svet

Smer sta ustvarila Katja Vidmar in Simon Margon, oba mednarodna postavljalca tekmovalnih smeri na najvišjem rangu. Katja je tudi prva ženska s to licenco pri mednarodni plezalski federaciji (IFSC). “Je bil kar izziv. Vsak dan ustvarjanja smeri smo naleteli na kakšno novo težavo, presenečenje ali olajšanje. Nihče od nas še nikoli ni počel karkoli podobnega, zato smo se učili tudi na napakah in reči sproti optimizirali,” sta razlagala Katja in Simon, ki sta jima pri postavljanju pomagala še Stanko Gruden in Aleš Stražar. Vsak raztežaj so opremili z drugim tipom in barvo oprimkov, da je bilo plezanje čim bolj raznoliko. Vsega skupaj so na dimnik pritrdili okoli dve toni oprimkov, pri tem pa viseč na vrveh v armiran beton zvrtali med 4.000 in 5.000 lukenj. Že to je bil vrhunski podvig zase.

Smer je bila težka, zanimiva, dinamična, s kar nekaj skoki in delikatnimi gibi, v sporočilu za medije pišejo iz RedBull-a. Najlažji raztežaj je nosil oceno 7b, kar šest od trinajstih raztežajev pa je bilo osme stopnje po francoski lestvici. Najtežji je bil deseti po vrsti, začel se je 257 metrov nad tlemi in nosil oceno 8b+. Janja in Domen sta ta izziv sprejela samozavestno, kot se za vrhunska športnika spodobi, čeprav Janja še nikoli ni plezala večraztežajne smeri, Domen pa je pred desetimi leti preplezal eno.

“Težavnost osme stopnje jima ne bi smela delati preveč problemov, a tu je najtežji raztežaj skoraj na vrhu smeri, torej po 6. 7. 8. ali še več urah v betonski steni,” so na resnično zahtevnost svoje mojstrovine opozarjali postavljalci.

Posebne priprave za Janjo in Domna

Garnbretova in Škofic sta se na izziv pripravljala dlje časa. Ker s plezanjem večraztežajnih smeri še nista imela veliko izkušenj, Janja celo nič, sta morala pred podvigom nadgraditi svoje znanje vrvnih tehnik, od katerih je odvisna varnost v steni. V roke ju je vzel vrhunski alpinist in mednarodni gorski vodnik Aleš Česen.

“Ljudje mislijo, da športni plezalci, sploh vrhunski, popolnoma obvladajo delo z vrvmi in to je za večino kar res, dokler gre za enoraztežajne smeri. Ko pa se pleza v večraztežajnih, je potrebno znati veliko več in če se le da, je fino imeti tudi nekaj izkušenj. Vrvi, vponke, zanke in varovala so tam za primer padca, ko pa gre kaj še bolj narobe, jih uporabiš tudi za bolj komplicirano reševanje situacije, česar v enoraztežajnih smereh praktično ni. Pripravit sem ju tako želel na različne možne scenarije, ker sta morala v steni dimnika za svojo varnost skrbeti povsem sama, za napake pa na takih podvigih ni prostora," razlaga Česen.

Kovanec odločil, kdo gre prvi v smer

Pod betonskega orjaka, ki ga pokonci drži 11.866 kubičnih metrov betona in preko 1.000 ton armature, sta Janja in Domen 9. oktobra stopila suverena in oborožena z vso svojo plezalsko odličnostjo in novo osvojenim znanjem vrvne tehnike. Smer sta od spodaj prvič videla večer prej in dobila le osnovne informacije o njej, da sta lahko izbrala pravilno opremo. To je pomenilo, da se jo lotevata na pogled, kar v plezalskem svetu pomeni, brez podatkov o detaljnem poteku smeri, oprimkih, delikatnih, ključnih gibih … Kdo se bo prvi pognal v smer sta določila z metom kovanca. Ta je pokazal na Domna.

“Dimnik je povsem nekaj drugačnega od vsega kar sem do sedaj plezal. Gre za ogromen objekt in ker ni naraven je zame nekako mističen. Ko vidim naravno steno, visoko 300-400 metrov, me navda s spoštovanjem, a zraven ni strahu. Pri dimniku pa sem zraven občutil nelagodje, kar konkreten strah pred neznanim, a sem se z njim kmalu po začetku spoprijateljil, saj je bila smer res lepa in tudi zahtevna. Ko sem se začel koncentrirati le na plezanje, so vse ostale misli odplavale in sem samo še užival,” pove 26-letni radovljičan.

Pet let mlajša Janja pa: “Na začetku me je bilo strah. Nisem vedela kaj me čaka in na prvem mestu, kjer je bil potreben skok, sem se kakih deset minut držala oprimkov s katerih bi se morala odriniti. Kar nisem se mogla odločiti. V bistvu me je bilo strah padca, ki je v navpični steni bolj zoprn, kot v previsni, kjer obvisiš v zraku. Tu hitro udariš ob steno ali kak oprimek, preden te vrv ustavi. Tako sem morala nekajkrat pasti, prvič že v drugem raztežaju, da sem se sprostila in pregnala ta strah.”

Po nekaj padcih je bilo jasno, da prvi poskus ne bo plezalsko 100 odstotno uspešen, saj raztežajev v katerih sta padla nista ponavljala. Pomembno pa je bilo, da prideta do vrha in tako smer dovolj dobro spoznata, da jo bosta v naslednjem poskusu uspela premagati. Razlika med klasičnim športnim plezanjem in takšnim večraztežajnim je očitna. Biti cel dan v steni, ne da bi stopil na ravna tla in se dobro spočil, terja velik davek in proti vrhu smeri se je videlo, da sta že pošteno izčrpana. Iz smeri sta izstopila 11ur in pol po tem, ko sta se odlepila od tal.

“Uau, noro je bilo, nikoli si nisva mislila, da bova lahko počela kaj takega. Smer je vrhunska, lepa, zahtevna, a naslednjič jo bova zmogla brez napak. A ne jutri. Jutri bova počivala!”

V drugem poskusu uspešna

Čez nekaj dni je vreme sodelovalo. Janja in Domen sta se pripravila še bolje kot prvič. Z izkušnjami s prvega naskoka sta lahko nekoliko spremenila tudi nabor opreme za v steno. Manjši nahrbtnik naprimer, pa natančno odmerjena hidracija in hrana. Že takoj se je videlo, da bosta hitrejša. Smer sta že poznala, občutki niso bili več novi, manj je bilo nepredvidljivih situacij.

“Da sem smer že poznala od prvega poskusa je bilo seveda dobro, a hkrati sem vedela kaj me čaka in kje je težko, tako da me je skrbelo, ali bom imela za vsa težka mesta, v tako dolgi smeri, dovolj energije,” se spominja Janja. “Najtežjega raztežaja se v drugo niti nisem bala, bolj me je skrbelo nekaj velikih skokov nižje v smeri, kjer porabiš veliko energije in moraš biti 100% odločen, da ne padeš. Padec pa pomeni ponavljanje raztežajev in dodatno izgubo moči in časa. No, na koncu sem vedarle padla v najtežjem, a k sreči že na začetku, tako da sem se hitro zbrala, šla na začetek raztežaja in ga uspešno splezala. Domen je imel tam več smole.”

“Ključna sta mi bila dva raztežaja, moder in črn. Za oba sem vedel, da jih moram plezati še posebej zbran. Črn je ob tem skoraj na vrhu smeri, z najtežjo oceno od vseh in res sem si želel do tja priplezati še kolikor toliko svež. To se mi je tudi izšlo, tudi v ključnem raztežaju mi je šlo vse gladko, skoraj do konca, nato pa sem naredil napako in padel tik pod vrhom. Huh, ni mi bilo do smeha,” razloži Domen. Padec je seveda pomenil, da mora cel najtežji raztežaj ponoviti. Zbral se je, se spustil nazaj do varovališča in se raztežaja v celoti lotil od začetka. Vedel je, da bo z vsakim poskusom bolj utrujen, zato je dal od sebe vse in na koncu suvereno premagal tudi zadnji težak gib.

“Takrat sem vedel, da sva uspela. Pred nama so bili še zadnji raztežaji, a vedela sva, da bova do vrha prišla brez dodatnih napak. Mislim, da se je takrat odvalil kamen od srca nama, pa tudi celotni ekipi, ki je projekt pripravila. Šele, ko sem bil na tleh in še posebej potem, ko sem stvar prespal, sem se zavedel kako nor podvig je bil to. Tako z najine strani, kot s strani vseh, ki so sodelovali. Od postavljalcev smeri, do organizatorjev, fotografov in ogromne snemalne ekipe, ki je poskrbela, da nič ne bo pozabljeno. Niti slučajno si nisem mislil, da bom kdaj del takega projekta.”

Podobno strni misli Janja: “To je bil najbolj kul projekt, ki sem se ga kdaj lotila. Najprej sem bila malo v skrbeh, saj nikoli prej nisem plezala večraztežajnih smeri, tako dolge umetne smeri pa ni plezal še nihče. Poleg tega sva plezal na dimnik, najvišji v Evropi, orjaško betonsko iglo. A ko zdaj pogledam nazaj, mi niti malo ni žal, da sem bila del te zgodbe. Res sem hvaležna vsem, ki so se potrudili, da sva se z Domnom tega lahko lotila!”