Mima in Zoran Jaušovec spet doma: Trma, trdna volja, talent, vse to je bilo

Teniški klub Branik praznuje stoletnico, malo več kot pol stoletja pa je minilo, odkar sta v klub prišla Mima in Zoran Jaušovec. Trener, svetovalec in spremljevalec je bil brat v njeni izjemni športni karieri, katere vrhunca sta bila zmaga na Roland Garrosu v Parizu leta 1977 in šesto mesto na svetovni teniški lestvici leta 1982. Osvojila je še turnirje v Rimu, Torontu, Hamburgu in Los Angelesu, na vseh štirih grand slamih je bila vsaj v četrtfinalu, v mladinski konkurenci pa je osvojila praktično vse. Bila je najboljša športnica Jugoslavije, štirikrat Slovenije in sedemkrat Maribora. Prejela je srebrni grb in mestni pečat Maribora, Bloudkovo nagrado, sprejeta je bila v Hram slovenskih športnih junakov, po njej se imenuje igrišče številka 5 na Braniku. Formalno je upokojenka, je pa zelo aktivna, še vedno hodi na največje turnirje, svetuje, predava. Tenisa zaradi težav s kolenom v veteranski konkurenci ne igra več. Ga pa spremlja, če je treba, tudi do treh zjutraj.

Srečni, če so bile žogice kosmate

"Zoran je pet let starejši. Igral je že, ko drugi še nismo imeli loparjev in smo si jih morali sposojati. Ko je on začel, sem bila stara pet let, pri desetih pa sem igrala na prvem turnirju. Loparje smo si sposojali pri gospodu Jelnikarju," se spominja Mima Jaušovec. "Ni bilo loparjev. Prišel si na tenis, prvi si moral biti, da si ga dobil. Srečen si bil, če je imel lopar vse strune in so bile žoge malo kosmate, ne samo gumijaste," se v preteklost ozre Zoran Jaušovec. "Bila sem najmlajša, sami fanti so bili tam. Ko sem prišla na vrsto, mi je rekel: Ti si premala, tebi pa ne dam. Zoran je šel vedno dvakrat v vrsto, vzel še en lopar in mi ga dal."
Na tenis je prišla zaradi brata, on pa: "Eni so igrali nogomet, kolegi pa so rekli, da gremo malo pogledat na tenis. Loparje smo dobili in začeli na zidu." Sernčeva ulica, kjer so stanovali, je bila nogometna. "Punce niso igrale nogometa, jaz pa sem se postrigla na kratko in so morda mislili, da sem fant." Garrincha je dobila vzdevek zaradi hitrosti in okretnosti - po brazilskem desnem krilu, odličnem driblerju s krajšo nogo in pravim imenom Manuel Francisco dos Santos. Nogomet ji je zaradi razvoja motorike koristil tudi v teniški karieri. "Oče je bil v atletiki, predsednik kluba je bil, mi smo se pa po šoli dobivali na tenisu, kar ni bilo namensko. Blizu smo ga imeli pa druženje je bilo. Najprej smo igrali na zid, potem smo začeli pri Srečku Slani, ki je vodil teniško šolo," opiše Mima.

Solze zaradi ponyja

Zmagi na državnem prvenstvu pri dvanajstih letih v Mariboru je sledilo veliko razočaranje. "Vsako leto je bila nagrada za prvo mesto kolo Pony. Igrala sem zanj. Gledala sem ga, hotela sem ga imeti, ampak ponyja ni bilo. Jok in stok je bil, ker ga nisem dobila."

Na Prvi niso gledali skozi prste

Kmalu zatem je prišla kriza. "V zadnjem letniku gimnazije, ko sem imela maturo, je bilo veliko učenja in malo manj treniranja. Šla sem malo nepripravljena v Ameriko. Ko izgubiš v prvem krogu na enem turnirju, drugem, tretjem, pride kriza in si malo izgubljen. Zoran, ki je takrat študiral v Ljubljani, je priletel v Ameriko." Študij gradbeništva, ki ga je uspešno zaključil, je bil kriv, da je zgodaj pustil tekmovalni tenis. "Igral sem samo še v republiškem merilu. Med študijem sem še bil republiški članski prvak," se spominja. V prvem letniku so njegovo sestro še videvali na Prvi gimnaziji v Mariboru, potem pa vedno manj. "Bila sem prva, ki sem lahko delala izpite. Ko sem bila doma, sem hodila v šolo, čeprav zelo malo, sem pa delala izpite pred komisijo. Ravno skozi prste mi niso gledali, na turnirje sem vzela knjige in morala sem se res učiti."

Za šampionko ni bilo prostora

V zelo kratkem času je postal spremljevalec in trener teniške zvezde, a ga niso povabili, da bi doma prevzel trenersko delo. "To je bilo v obdobju, ko smo se malo razšli z Branikom. Ko je Mima osvojila Orange Bowl, smo prišli v klub in smo se čudno počutili. Neki trener je rekel: 'Kako je lahko zmagala, poglej, kakšen backhand igra.' To ti pove dovolj in takrat smo se malo oddaljili. Nikogar ni bilo, ki bi vprašal, kako je bilo. To te prizadene," se spominja. Zmagovalka Pariza na Braniku ni mogla trenirati. Rekli so ji, da ni prostora.
Po bleščečih rezultatih v mladinski konkurenci sta ji predvsem Martina Navratilova in Chris Evert preprečili, da bi jih ponovila tudi v članski. Evertove ni nikoli premagala, Navratilovo je enkrat, leta 1974 v prvem krogu mladinskega Wimbledona, kjer je nato dobila finale. "Vedno bi se dalo narediti več z boljšimi pogoji in z boljšo podporo, denarjem. Glede na moje predispozicije in to, kar sem imela, sem naredila fenomenalno." O centimetrih pa njen trener pravi: "Raje imam igralko z nogami, hitro, kot pa višjo, da je napol 'korpa'. Tudi udarci takrat niso bili takšne bombe." Mima dodaja: "Potrebuješ predvsem psiho, talent, voljo in trdo delo. Še danes je to 70 odstotkov."

Poraz in zmaga v Mariboru