(FOTOREPORTAŽA) Sprehod po turški begunski poti: Obljubljena dežela ne obstaja, a ljudje tega ne verjamejo

Takole je šlo: med letoma 2014 in 2016 je bil Izmir za begunce iz Sirije, Iraka in Afganistana, ki so želeli v Evropo vstopiti po poti zahodnega Balkana, zadnja kopenska postaja. Poslednja "gostilna" pred naporno morsko potjo, bi lahko rekli. Čolni so jih iz bližnjih obalnih mest (kot so Ayvalik, Dikili in Çeşme) vozili na bližnje grške otoke, najpogosteje na Lezbos, nato pa so jo ljudje mahnili do severne grške meje in dalje v zahodno Evropo.

Pa se je zapletlo. Grška in turška obalna straža sta začeli leta 2016 tihotapljenje aktivneje zatirati. Izmir je posledično postal mesto, v katerem se je "zataknilo" na tisoče ljudi, ki si niso mogli privoščiti naraščajočih stroškov prevoza v Evropo (podobnemu smo danes priča na drugih tranzitnih mestih, denimo v Bosni in Hercegovini). Ujeti ljudje so se naselili (in ustalili) v okrožju Basmane, kjer so življenjski stroški nižji kakor v ostalih delih mesta. Danes so tukaj pomešani Arabci, Kurdi in manj premožni Turki.

Naj bralcu pobližje predstavim glavno ulico v okrožju Basmane. Medtem ko moški tukaj stoje prodajajo različno šaro, med katero prednjačijo molilniki in čevlji "priznanih znamk", je med stojnicami pomešanih tudi nemalo sedečih žensk, ki v naročjih stiskajo svoje umazane otroke in mimoidočim sklonjenih glav ponujajo papirnate robčke.

Za prvim vogalom opazim mlado žensko s tremi otroki. Lomi se pod težo njihovih drobnih a pozornosti željnih rok. Najstarejša deklica ima kakšnih šest let in je oblečena v prosojno majico, čeprav so jesenske noči v Izmirju precej sveže. Druga, morda triletna, ženski sedi na kolenu in gloda žemljo. Tretji otrok je velik kot štruca kruha in ji počiva na prsih. Ustavim se, ona pa me ogovori v lavantinski arabščini. Sirka je. Nemudoma pokaže, da starejša hči potrebuje jopico. S kretnjami se dogovoriva, da deklico odpeljem do bližnje, še odprte stojnice z oblačili. Primem jo za roko, sedeča Sirka pa, čeprav naložena z drugima dvema otrokoma, s tretjega ne odmakne oči. Ko z deklico zaideva za naslednji vogal, mati steguje vrat in glavo, jaz pa jo ves čas mirim z mahanjem. "Tukaj sva, tukaj sva, nikamor je ne bom odpeljala," kažem.

Kupiva jopico (ta je stala 35 turških lir, se pravi slabe 4 evre) in se vrneva k materi. Stisne mi roki, jaz pa za trenutek pozabim na koronavirus in njene dlani stisnem z enako močjo.

Ona govori arabsko, jaz odgovarjam slovensko, in čeprav razumem malo, za trenutek razumem vse.

Po par sekundah sede na tla, jaz pa jo mahnem do svoje nastanitve.

Opisano srečanje je bilo popotnica za raziskovanje preprek, ki jo človek mora prestati, da pride (in ostane) v mirni (ne od vojne prizadeti), obljubljeni deželi – Turčiji. Za veliko ljudi je ta dežela Evropa.

Ali zmoreš sanjati na prazen želodec?

Če je bilo pred leti na glavni ulici Basmane najlažje najti tihotapca, danes tukaj domujejo tudi osnove dejanske integracije: sirske in turške nevladne organizacije, cenovno dostopne zdravstvene in izobraževalne storitve, ugodna stanovanja. Basmane je mesto znotraj mesta. In (tudi) v tem mestu se lakota ne ozira na potni list. "Dnevno razdelimo 280 brezplačnih obrokov, 70 odstotkov odjemalcev pa je Turkov. Zanimivo je, da sirske ženske pri nas kuhajo za Turke," situacijo opiše Anne O’Rorke, vodja podporne organizacije Tiafi, ki pomaga predvsem tistim ljudem, ki bodo v Turčiji ostali. Podarjena hrana je obenem le najnujnejši obliž na zagnojeno rano. Ljudi bi bilo treba potisniti "naprej", da bi v Turčiji zaživeli, se naučili jezika in našli službo. Marsikomu to ne uspe. In prav slednje je tudi v Sloveniji največkrat slišani očitek: da se prišleki prisesajo na podporo drugih in se ne trudijo z učenjem jezika. K temu jih po izkušnjah sogovornice privede izčrpanost, naveličanost in občutek tujosti. "Že človeku, ki je rojen in živi v Sloveniji, je včasih težko sanjati o prihodnosti, mar ne?" se glasno vpraša Anne. Podobno je z begunci v Turčiji (in pri nas). "Na tej točki življenja so brez kakršnih koli sanj ali ambicij," pove in nadaljuje, da je treba ljudi v prvi fazi oskrbeti do točke, ko si lahko ponovno predstavljajo svojo prihodnost. Predstavam bo (pri večini, gotovo ne pri vseh), sledila želja po "premiku", po učenju. "Potem bodo seveda imeli ogromno težav z uresničitvijo svojih želja. A treba je prebiti led," dopolni Anne.

Povpraševanje po pomoči se, čeprav je prehodov preko meje s Sirijo danes manj kot pred leti, ne umirja. V zadnjih šestih mesecih so v Tiafiju prejeli 18 tisoč klicev in prošenj za informacije. Ob tem pa si je vredno zapomniti: čeprav je zaživeti v novi državi težko za vse spole, je izzivov za ženske nekoliko več. V Turčiji same vodijo četrtino sirskih gospodinjstev, integracija pa je zanje izredno težka, saj morajo mnoge, ki v Siriji niso imele formalne zaposlitve, vstopiti na močno preobremenjen trg dela. Brez znanja jezika, brez finančnega zaledja, brez kvalifikacij. Zaposliti se v takih razmerah je pogosto nemogoče, številne Sirke pa se morajo posledično zadovoljiti z ulično prodajo papirnatih robčkov. Njihova cena je, jasno, simbolična.

Morda se lahko na tej točki spomnimo še enega glasnega (in velikokrat slišanega) očitka, češ da skozi evropske meje prehaja pretežno moška populacija. Odgovor je mogoče najti tudi v finančni situaciji žensk, ki si denarja za nove "poskuse" prehoda preprosto ne zmorejo zaslužiti. "Številni ljudje, med drugim tudi ogromno žensk, je v Turčiji obtičalo, ker po uradni poti v Evropo niso mogli priti. Denar, ki so ga imeli, so zagnali za ilegalne tihotapce, saj v trenutku krize druge opcije ni bilo," pojasni Anne, dopolni pa, da bi sredstva, s katerimi so se odpravili na pot (in ki niso bila nizka, saj so pred odhodom v največ primerih prodali vse svoje imetje), v mirni državi (in ob ustrezni obravnavi) sicer lahko porabili za prvo nastanitev, za tečaj učenja jezika, za novi začetek.

Od začetka prihoda prvih beguncev teče deveto leto in Turki postajajo jezni. Zaradi stanovanjske preobremenjenosti si tudi sami ne zmorejo privoščiti niti bivanja v najrevnejših soseskah, prišleki jih izpodrivajo tudi na trgu dela, saj so pripravljeni delati za polovično ceno. In potem se, tako med Turki kot begunci, pojavljajo naslednji scenariji: "Po hrano je danes prišel drugič v tem mesecu. Ima srčno obolenje, žena pa raka; doma imata avtističnega otroka, ki ga ne zmoreta umiriti. Zaradi hrupa se pritožujejo sosedje, preživlja pa jih 14-letna hči, ki v tovarni dela od 8. zjutraj do 20. zvečer."

Preživlja jih 14-letnica, ki dela v tovarni.

14-letnica v tovarni.

Od kar ste prišli, nam gre še slabše

Spotika, da prišleki domačinom "kradejo" službe, torej ni izmišljena, a so zanjo še najmanj krivi izkoriščani priseljenci. Veliko cenejša delovna sila kot domačini so, še posebej otroci. Spomnimo, da je bilo otroško delo v Turčiji že pred prihodom Sircev velik problem, zdaj pa ocenjujejo, da je v tej državi okoli 2 milijona otroških delavcev. Vsaj 400 tisoč otrok ne more obiskovati šole in najbolj logično predvidevanje je, da delajo v neformalnem sektorju. "Ironično je, da so na trgu dela otroci Sircev v konkurenčni prednosti pred svojimi starši. Izjemno poceni so, dlje lahko delajo, ne utrudijo se hitro. Njihovi starši, ki so v srednjih letih, se obenem tudi dlje učijo določenih spretnosti," opiše Fatih Kiyman, vodja organizacije Hayata Destek Derneği, ki se ukvarja predvsem z najbolj problematičnim vidikom otroškega dela – tistim v sezonskem kmetijstvu. "Položaj teh otrok zaradi hudih fizičnih naporov ni primerljiv z otroškim delom v katerem koli drugem sektorju," pravi Kiyman, dopolni pa, da to potrjuje celo Mednarodna organizacija za delo, ki je v Turčiji, po njegovih besedah, sicer le "poslušen privesek vlade".

Sezona žetve se za otroke v tem sektorju sicer začne s pobiranjem oreščkov v turški severni črnomorski regiji, nato pa se delavci premaknejo na polja zahodne obale Aegen. Ker delo v sezonskem kmetijstvu zahteva stalne premike ljudi, ki so na poti tudi do devet mesecev v letu, begunci v tem sektorju nadaljujejo življenje, ki so ga spoznali ob selitvi iz domovine. "Seveda je pri takem tempu nemogoče, da bi otroci hodili v šolo. Obenem pa jim vključitev v šolo ne pomaga nič, če ne morejo slediti snovi, ker so od dela preveč izmozgani," poudari Kiyman, dopolni pa, da bi bilo za zaposlene otroke šolanje veliko lažje že v primeru, da bi lastniki polj primerneje uredili nastanitve, v katerih bivajo za čas dela. "Kampi spominjajo na begunska taborišča. Ni tekoče vode, tudi transportne povezave do šol so slabe. Če pomisliš, je takšna situacija skorajda podobna vojni. A s perspektive lastnikov zemlje prilagoditve ne pridejo v poštev, saj bojda niso 'finančno sprejemljive'," še poudari.

Za veliko sirskih staršev je odločitev, da bodo otroka poslali v službo, nova in boleča. "To so ljudje, ki imajo tudi druge kvalifikacije, nekoč so bili relativno uspešni in so imeli dostojen prihodek, a se je njihov položaj tako zelo spremenil, da je to prilagoditev, ki so jo morali sprejeti," pravi Kiyman, pojasni pa, da se sirski priseljenci posledično tudi manj zavedajo daljnosežnih posledic otroškega dela. Pri Turkih je taka praksa že naturalizirana, opažajo v organizaciji. Pri svojem delu posledično velikokrat sliši naslednje besede turških staršev: ja, svoje otroke vidim izmučene in boli me, a druge izbire nimamo. "Starši vedo, da otroško delo ni nekaj dobrega, da jim to škodi, a gre za zadnjo nitko, ki se je oklepajo," opiše in pripomni, da ne gre pozabiti, da je v Turčiji tradicija potomčevega "prevzema obrti" še vedno zelo močna. "Tvoj oče je izdelovalec čevljev, delovne priložnosti pa so v domačem mestu zelo omejene. Kaj storiti? Naučiti se moraš, kako izdelovati čevlje in najbolje bo, če se tega učiš kar pri očetu. Naposled nekajkrat zamudiš v šolo, ker pomagaš v delavnici; to se stopnjuje in korak po korak šole ne dokončaš! Izdelava čevljev je tvoje edino znanje. In kaj, ali boš čez nekaj let rekel: oh, izdelovanjem čevljev pa ni delo zame? Ne. Tega si ne moreš privoščiti. Zato je otroško delo v Turčiji razumljeno kot nekaj normalnega."

V turšem agrikulturnem sektorju je obenem najosnovnejši problem, da je zelo fragmentiran. Veriga odgovornosti je zato izjemno krhka, povpraševanje po pridelku pa veliko. Tudi globalni mogotci, kot je denimo Ferrero Rocher, večino oreščkov, ki jih potrebujejo za proizvodnjo, dobavljajo iz Turčije. "Normalno je, da giganti želijo razumeti, od kje te sestavine prihajajo. O tem so v preteklosti že povpraševali," pove Kiyman. A natančnega odgovora, presenetljivo, tudi oni ne dobijo z lahkoto. "Ni torej tako, da bi se kupec lahko odpravil do proizvajalca in zahteval, naj ne zaposluje otrok," poudari Kiyman. Zakaj? Ker vsak večji dobavitelj sestavine dobavlja od manjše "ribe" v verigi, ta pa še od manjše. Zemlja, primerna za pridelavo, je namreč izredno razdrobljena (k temu botrujeta površinska valovitost in razdeljevanje zaradi dedovanja), posledično pa masivna, lastniško zgoščena pridelava ni mogoča.

Kako je Turčija pred leti nameravala rešiti opisano situacijo? Z manjšo regulacijo trga dela. Če lastniki zemlje upravljajo z manj kot 50 delavci naenkrat, jim zanje ni treba plačevati prispevkov za socialno varnos. "Posledično tudi papirne sledi o izkoriščanju ne obstajajo," zaključi.

In sodobna realnost je, da nisem nikjer dobrodošel

Tudi sprehod proti jugu Turčije, skozi ravninske dele predmestja Izmirja, mimo Selçuka in Borduma, vse do Antalye in Adane, obiskovalcu neusmiljeno naslika, kako drobne otroške roke pobirajo mehke cvetove bombaža.

In prav bombaž, ta cenjena, čudovita in pomembna rastlina, napaja industrijo obmejnega mesta Gaziantep, 50 kilometrov od Kilisa in sirske meje.

V njegovih temnih uličicah, napolnjenih z zadušljivimi sobami, opažiš stare in mlade, pa tudi otroke, ki predelujejo "pamuk" (turško ime za bombaž), barvajo blago in šivajo obleke, ki jih lastniki nadalje prodajajo na stojnicah v Izmirju, Istanbulu in drugje po Turčiji, veliko pa tudi izvozijo. Najbolj ugodna delovna sila so prav Sirci. In teh ni malo. Populacija Gaziantepa se je v času prvih velikih begunskih valov povečala za približno 30 odstotkov. Številni so torej prišli in se naselili, a za vse ni bilo prostora. "Ali pa so že iz Sirije odrinili s prepričanjem, da je Evropa zanje boljša," sicer razmišlja Abdul Basir Seif, električni inženir, ki je po begu pred sedmimi leti svoje življenje in delo našel v Gaziantepu. "Skušam se ne ozirati nazaj. Moj dom je Turčija, tukaj se počutim mirno in varno," pove, a iz lastnih izkušenj dopolni, da so glasna mnenja ljudi, ki trdijo, da vsi begunci "silijo v Evropo", zožena na razgled, ki jim ga ponuja domače dvorišče. "Zdi se mi, da Evropejci enostavno ne vedo, kolikšna masa se nas je na poti 'ustavila' že prej. A tudi v Turčiji, pa čeprav je morda velika in prostorna, za vse ni priložnosti," razmišlja. Sam si sicer ne more predstavljati, da bi se moral preseliti v okolje, ki je tako drugačno od vsega, kar mu je znano. Tisti, ki se za to odločijo, morajo veliko pretrpeti, meni. Njegove misli potrjuje tudi aktualno dogajanje v Grčiji, zlasti na Lezbosu po požaru v kampu Moria, kjer posamezniki v nemogočih razmerah zastajajo tudi po leto dni.

Pod osmanskim imperijem, preden sta nastali moderni državi Turčija in Sirija, sta bila Gaziantep in Alepo sicer del iste regije, razloži Seif. "Turčija je našemu 'domu' zato po vseh kriterij bližja kot recimo Slovenija. A celo mačka teče, če vanjo vržeš kamen," pripomni. 

In najbolj ranljiva mačka, tista, ki v znanem in ljubem okolju zase več ne vidi prostora, teče celo do Evrope. 

Nič ne kaže, da se bo ravnanje z ljudmi na pragu Evropske unije v bližnji prihodnosti premaknilo na bolje. O tem pričata situacija v Bosni in Hercgovini ter grajenje novega taborišča na Lezbosu. Seif ob tem čuti, da bo svojo politiko poročanja o begunstvu moral spremeniti tudi medijski sektor. Jokave zgodbe, polne obtoževanja in osebnih izpovedi, v ljudeh in v nosilcih oblasti očitno ne premaknejo ničesar. Postali smo nemi. Kot da smo na prizore skuštranih, zlorabljenih in prizadetih ljudi navajeni do mere, ko se nam zdijo vsakdanje. "Zelo lahko je domnevati, da je bilo življenje človeka, ki je slabo oblečen, zmerom takšno kot je danes. Ljudje ne verjamejo, da so begunci in migranti tudi učitelji in medicinske sestre. Prav tako kot begunci ne verjamejo, da obljubljena dežela, kjer jih bodo čakali odprtih rok, ne obstaja. A mislim, da je skrajni čas, da se od otročjih predvidevanj poslovimo vsaj tisti, ki živimo v miru," popotovanje od meje do meje zaključi Anne O'Rorke.