Edino zavetišče za brezdomce na Koroškem, ki so ga pred štirimi leti uredili v nekdanjih prostorih policijske postaje, je polno zasedeno. Deset moških, starih od 35 do 73 let, trenutno biva na Francetovi cesti 11 v Slovenj Gradcu, dogovorjeni so za še en prihod. "V zadnjem letu smo imeli veliko mlajših stanovalcev, ki smo jim pomagali in so bili pri nas le nekaj mesecev. V roku enega leta smo pri nas imeli šest ali sedem oseb, ki so bile stare pod 30 let. Imamo pa tudi gospoda, ki v zavetišču živi že približno osem let," razloži strokovna delavka Marija Orešnik. Seveda si želijo, da bi jih čim več odšlo na svoje, da bi zaživeli običajno življenje. Ravno pred kratkim je najmlajši stanovalec dobil službo, kar pomeni, da je na dobri poti, da mu uspe priti iz zavetišča. "To je naš cilj. Seveda vsi tega ne zmorejo. Nekateri imajo zdravstvene težave, ki naredijo svoje. Od demence do težav z gibanjem," nadaljuje. Dnevi v zavetišču so podobni kot v drugih bivanjskih enotah. Zjutraj vstanejo, dopoldan imajo rutinske naloge, eden pospravlja stopnišče, drugi sanitarije, eden je v kuhinji in tako naprej. Dan velikokrat nadaljujejo s skupnim kosilom, kar jim je še posebno pri srcu. Popoldne je čas za družabne aktivnosti, tudi počitek, večere si krajšajo z gledanjem televizije.
Bograč, pasulj in palačinke
Da imajo dneve precej zapolnjene in jim ni dolgčas, potrdi tudi Tomaž, eden od desetih, ki jim zavetišče predstavlja dom. S ponosom pove, da vedno več tudi reciklirajo, veliko pozornosti dajo na ločevanje odpadkov. "Nas imajo kar na očeh. Smo zelo čistilno aktivni," se nasmehne. "Radi imamo družabne igre, sam sem navdušen vrtičkar. Sem le nekoliko mlajši in se lažje sklanjam. Nalog sicer nimamo razdeljenih. Vsak naredi, kar lahko in kar zna." Branko denimo urice rad preživlja v delavnici, ustvarja iz lesa. "Zdaj je čas ptičjih hišic. To bo šlo v promet. No, saj ne prodajam, tega ne smemo. Lahko pa zbiramo prostovoljne prispevke in z denarjem kupimo nov material ter orodje," pove. Obema je všeč, ko zadiši iz kuhinje. "Najraje imam bograč in pasulj s klobaso. Tudi palačinke so odlične. Večkrat se kuhanja lotimo skupaj, naredimo kak večji projekt," razloži Tomaž, ki si želi, da se v prihodnosti izseli, gre na svoje. "Možnosti so vedno boljše. V Slovenj Gradcu se veliko gradi, tako da mislim, da bo tudi zame prišel čas in bom našel kakšno primerno stanovanje."
Ljudje, ki potrebujejo pomoč, so tudi pri nas in ne le v večjih mestih
Položaj brezdomcev je sicer še dodatno poslabšal covid. "Številke samo rastejo. Ne le, da je vedno več teh, ki potrebujejo zavetišče, veča se tudi število ljudi, ki hodijo k nam po hrano. Po drugi strani se zmanjšujejo količine donirane hrane," je zaskrbljena Marija Orešnik. "Vsak dan po zaprtju trgovin gremo k petim trgovcem (Spar, Mercator, Tuš, Lidl in Hofer, op. p.) iskat hrano. Nato naredimo pakete, po dnevih pa imamo določeno, kdaj pride kdo na vrsto. Velikokrat jih tudi pokličemo in jih opomnimo, da so na vrsti. Včasih je bilo največ kruha, zdaj je več sadja in zelenjave. Mesa je zelo malo, tudi mlečnih izdelkov je žal premalo." Poleg zavetišča in javne razdelilnice hrane med socialne programe javnega zavoda Spotur spadajo še brezplačni prevozi za starejše, kjer ne bi šlo brez pomoči prostovoljcev.
"Zavedati se moramo, da so ljudje, ki potrebujejo pomoč, tudi pri nas in ne le v večjih mestih. Za brezdomce, ki se želijo vključiti v sistem varstva, je dobro poskrbljeno, moram pa opozoriti, da je še veliko ljudi, ki prav tako potrebujejo pomoč, a zanjo ne zaprosijo," pravi direktorica Spoturja Marija Lah, ki je vesela, da kljub koroni - v zavetišču so v vsem času imeli en primer - stanovalci niso pokazali, da bi jim ukrepi predstavljali preveliko breme. "Morali so se soočiti s položajem, živeti in razmišljati nekoliko drugače. Več časa so preživeli v zavetišču in manj v družbi."
Osemdeset evrov na mesec
V zavetišču, ki ga sofinancira Mestna občina Slovenj Gradec, je zaposlenih pet ljudi. Cena bivanja je 80 evrov na mesec. Da je za brezdomce v Slovenj Gradcu dobro poskrbljeno, je prepričana tudi podžupanja Martina Šisernik. "Ko sem se pogovarjala z uporabniki, so vsi izrazili dobro voljo, hvaležnost. Vključujejo se v različne programe in tudi s povezovanjem v skupnosti dosežejo marsikaj. Čeprav je zavetišče velik zalogaj za občinski proračun, smo zadovoljni, da poskrbimo za ranljive."
V teh dneh smo bili na brezdomce še posebno pozorni. V nedeljo je bil namreč dan brezdomcev, ki je potekal pod geslom Ostajamo tukaj. "Status brezdomcev letos ponazarjamo s čevlji, ki smo jih nastavili pred stavbo. Nihče si ne želi v te čevlje, predvsem pa nikoli ne vemo, kdo bo jutri brezdomec. Zato je prav, da vsaj poskušamo stopiti v njihove čevlje in razumeti njihov položaj," pa pravi vodja slovenjgraškega zavetišča Mateja Tajnšek.
