V prvi enajsterici nagrajencev Vilenice je bil drugi poljski pesnik, po Zbigniewu Herbertu. Leta 1996 jo je prejel. Eden vodilnih in najbolj prevajanih poljski poetov je umrl v nedeljo v Krakovu v 76. letu.
Bil je eden tistih poljskih književnikov, ki so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prepovedali. Skupina mladih pesnikov, ki ji je tedaj pripadal, se je s sarkazmom odzivala na družbene razmere in kritizirala režimski ideološki dogmatizem. Sam je v intervjuju, ki sva ga naredila v Lipici pred četrt stoletja, ko je bil vileniški nagrajenec (zelo tih, zadržan, malo intervjujev je dal tedaj), o tistih svojih revolucionarnih začetkih dejal, da "je pripadal generaciji novega vala, ki se je upirala totalitarizmu, a nedoločno, nejasno. Nismo izgovarjali besede totalitarizem. V naših pesmih so bile le številne aluzije na totalitarno okolje, režimske časopise, jezik. To je trajalo kakih šest let in bili smo izjemno dobro sprejeti pri bralcih. Odmev ni bil le literaren, ampak tudi političen. Tedanje opozicijsko gibanje je tudi iz naše poezije črpalo snov za svoje programske proteste." A kot je dejal takrat, je kmalu ugotovil, da svet poezije presega zoženi svet politike. "Podvomil sem o poroki poezije z demokratično opozicijo," je priznal kristjan, ki se ni nikoli odrekel svoji veri, nikoli pa se tudi ni imel za katoliškega pesnika. Za emigracijo v Francijo se je odločil na začetku osemdesetih let. Kot mi je priznal, se je zanjo odločil zaradi žene, ki je tedaj živela v Parizu. Do leta 2002, ko sta se preselila v Krakov, je Zagajewski živel v Parizu, od 1988. pa je polovico leta preživel kot predavatelj na houstonski univerzi.
Zagajewski se je rodil leta 1945 v Lvovu. V Krakovu je študiral filozofijo in psihologijo. Prvo pesniško zbirko Komunike je izdal 1972., tri leta kasneje so izšle Mesnice, ki so bile tipičen produkt poljskega novega literarnega vala sedemdesetih let, nasičene z ironijo, protestom zoper konvencije in stereotipe. Rojaki so mu zamerili, da v poeziji na tujem ni nadaljeval v ironičnem in protestnem slogu. V ZDA je poučeval na houstonski univerzi kreativno pisanje in poljsko književnost. Njegova pesniška zbirka Potovati v Lvov iz leta 1985 je eno najrelevantnejših del povojne poljske književnosti. Na zahodnih literarnih trgih pa se ni uveljavil le s poezijo, temveč tudi z romani (Toplo, mrzlo, Tenka črta ...) in esejistiko. Ameriška esejistka Susan Sontag je poezijo Zagajewskega opisala kot zapeljivo hvalnico miru in pogumu vsakdanjega življenja. Imenovali so ga tudi "pesnik 11. septembra", ker so njegovo pesem objavili v New Yorkerju v posebni izdaji, ki je izšla po terorističnem napadu.
Zagajewski v svoji poeziji nenehno reflektira položaj posameznika, njegove notranje dvome. Kot je zapisal v eseju Navdih in ovire, naj bi danes poezija ohranjala magičnost, obenem pa vsebovala tesnobo, ki jo je v zgodovino vnesla izkušnja 20. stoletja, zaznamovana s taborišči, gulagi in holokavstom, kot je ob zbirki pesmi Iskanje sijaja zapisal slovenski prevajalec del Zagajewskega Niko Jež. V slovenščini je dostopna tudi zbirka pesmi Mistika za začetnike (1997), v izboru in prevodu polonista Nika Ježa. Pesniške miniature Zagajewskega so kot bežne zabeležke, polne hipnih prebliskov in spoznanj. Njegove pesmi zadnjih dveh desetletij so izrazito avtobiografske.
Zbirke Potovati v Lvov, Platno in Ognjena zemlja se osredotočajo na vprašanja bivanja, minljivosti, vse pogosteje se vrača v mitsko deželo izgubljene galicijske očetnjave rodnega večkulturnega Lvova.
Kaj je bila poezija za Zagajewskega? "Prava poezija se mora hraniti iz ironije," mi je dejal. "Nič ni slabšega kot zgolj patos, brez distance. Moj ideal je doseči ekstazo z ironijo." Svoje poezije ni rad komentiral. "Počutim se kot očividec prometne nesreče, ki mora petim televizijam razlagati o tem, kar je videl."
Med mnogimi uglednimi mednarodnimi nagradami je bila ena zadnjih zlati lovorjev venec Struških večerov. Pridružil se je elitni družbi, v kateri so Seamus Heaney, Allen Ginsberg, Ted Hughes, Margaret Atwood, W. H. Auden, Tomas Tranströmer, Miroslav Krleža, Tomaž Šalamun. Leta 2010 je bil nominiran za Nobelovo nagrado.
V pesmi Avtoportret zapiše: "Moja domovina se je osvobodila enega zla. Želim si, da bi temu sledila še druga osvoboditev." Svojim rojakom je očital ozkost in omejenost duha, ki se ju po njegovem nikoli niso znebili.
