Antifilm o masakru Port Arthurju: Da se ne ponovi

Nedavno končani Liffe je slovenskim cinefilom dodobra potešil tek po kakovostnih filmih, en film pa se je gledalcev vendarle dotaknil na nekoliko drugačen način. Avstralski film Nitram spremlja vsakdan umsko rahlo zaostalega fanta, ki brez pravih prijateljev odrašča v težavnih družinskih odnosih. Če bi film gledali, ne da bi karkoli vedeli o njem, bi si mislili, da gre za še eno običajno dramo o razbitih družbenih odnosih. A za glavnim likom se skriva nekaj veliko bolj srhljivega. Opisani fant je namreč 29-letni Martin Bryant, ki je leta 1996 v tasmanskem mestu Port Arthur v hladnokrvnem masakru pobil 35 ljudi in jih 23 ranil. Film Nitram je neke vrste antifilm, saj sploh ne pokaže dogodkov usodnega dne, temveč gre za značajsko študijo morilca v obdobju, tik preden se je odločil za grozovito dejanje. Režiser Justin Kurzel, scenarist Shaun Grant in glavni igralec Caleb Landry Jones so za Večer spregovorili ob svetovni premieri filma v Cannesu.

Že sama ideja o filmu je povzročila zaskrbljenost

"Čisto vsak Avstralec se spominja dne, ko se je zgodil masaker v Port Arthurju," takoj na začetku scenarist Shaun Grant poudari, za kako težko temo gre. "Dolgo časa sem razmišljal, kako je sploh mogoče povedati zgodbo o tem dogodku. Ključni trenutek se je zgodil leta 2018, ko se je zgodil podoben masaker v naši lokalni trgovini v Los Angelesu, kjer živim. Žena bi ravno takrat morala iti v trgovino, a so jo na srečo poklicali v službo. Takrat sem se zamislil nad nasiljem, ki se ponavlja znova in znova. Šlo je za neko frustracijo v meni in film je postal neke vrste apel za boj proti orožju."

Režiser Justin Kurzel (poznamo ga po filmih Macbeth in Asasinov nazor) je lahko zgolj potrdil scenaristove besede. "Zdaj tudi sam živim na Tasmaniji. Obožujem ta otok, a se obenem zavedam, kako globoka je ta rana za tamkajšnje prebivalce. To je eno najtemačnejših poglavij v sodobni avstralski zgodovini. O tem se še vedno govori na zelo tih in previden način. Že sama ideja, da bi ta dogodek adaptirali v film, je povzročila mnogo zaskrbljenosti. Po eni strani se mi je zdel scenarij izjemen, po drugi pa nisem vedel, kako se tega lotiti."

Sedeminštiridesetletni režiser je ravno zaradi bolečih ran postopoma vendarle našel način, kako zgodbo uprizoriti z največjo možno spoštljivostjo do žrtev in njihovih svojcev. "Zelo veliko smo razmišljali, zakaj bi sploh želeli pokazati streljanje na platnu in znova soočiti gledalce s to travmo. Dovolj travmatično je že to, da se je to sploh zgodilo. Ugotovili smo, da nas bolj zanimajo meseci pred njegovo grozovito odločitvijo. Tega, da scenarij deluje, sem se zavedal še takrat, ko me je prešinilo, da bi to lahko bil katerikoli fant, ki ga srečamo na ulici. To je tista lepota umetnosti - da te zadene bolj na ravni nekega občutka."

Kurzel se je zaradi teh pomislekov oprijel sila drznega pristopa - sam masaker v filmu sploh ni prikazan, pa čeprav ni nobenega dvoma, da je ta lik tisti, ki je dejanje izvedel. "V filmu ime storilca nikoli ni omenjeno, a je sugerirano v naslovu. Naslov filma je njegovo ime, napisano nazaj. Pomembno nam je bilo, da so dogodki v filmu resnični, pa čeprav gre za fikcionalizirano dramo."

Nekaterih vidikov masakra ne moreš razumeti iz branja knjig

Glavni lik v filmu sijajno upodobi ameriški igralec Caleb Landry Jones, ki je po premieri v Cannesu za svoj performans osvojil daleč najpomembnejšo nagrado svoje kariere - palmo za najboljšo moško vlogo. Enaintridesetletnik ima za sabo osupljivo filmografijo, saj je igral v tako odmevnih filmih kot Ni prostora za starce (2007), Super hudo (2007), Socialno omrežje (2010), Možje X: Prvi razred (2011), Zbeži (2017), Projekt Florida (2017) in Trije plakati pred mestom (2017). Seveda z opombo: v vseh teh filmih je igral stranske, če ne celo bežne vloge, zato ga pri nas še vedno le malokdo pozna. Ali je za igralca torej povsem drugačen izziv, ko mora vstopiti v kožo tako specifičnega glavnega lika?

"Vsaka vloga od tebe zahteva, da se nanjo pripraviš nekoliko drugače," pravi igralec. "Justin mi je dal toliko gradiva, iz katerega sem lahko črpal. Glasbe, komedije, filmov. Nisem se zgledoval po konkretnem liku ali osebi, vse skupaj sem zgradil prav iz tega, kar mi je dajal v ogled. Na neki točki sem se preprosto nehal ozirati na realnost, ampak sem vse skupaj poskušal spremeniti v nekaj, s čimer sem se lahko identificiral sam. Kot igralcu ti je pomembno, da zgradiš lik, ki ga lahko razumeš in se z njim identificiraš. So nekateri vidiki tega masakra, ki jih ne moreš razumeti iz branja knjig in člankov. Veliko močnejša izkušnja je, kadar to bistvo poiščeš sam v sebi."

Landry Jones je bil s svojo vlogo postavljen pred ogromen izziv, saj je moral privzeti avstralski naglas, ki velja za vse prej kot lahkega. "Predvsem nismo želeli, da bi Calebov naglas postal tisto, o čemer bodo Avstralci govorili po ogledu filma," je dilemo opisal Kurzel. "Veliko vprašanje je, kako igralca potopiti v prostor in čas, ki mu sploh ne pripada. V takšni situaciji je pomembno, da igralec postane nekakšna spužva in da se preko gledanja filmov, poslušanja glasbe in branja knjig potopi v okolje, ki ga zahteva vloga. In Caleb je zares dober v tem. Tisti Avstralci, ki so do sedaj videli film, so bili zelo prevzeti nad tem, kako dobro uteleša ne samo Avstralce, temveč tudi čas devetdesetih let."

Danes v Avstraliji ponovno več orožja kot leta 1996

Masaker v Port Arthurju torej tudi danes ostaja globoka rana avstralske družbe, a po dogodku so se vendarle zgodile nekatere pozitivne spremembe. "Šok in groza tega, kar se je tisti dan zgodilo, sta bila tako velika, da so se zakoni, ki se pred tem niso spremenili že leta, spremenili v pičlih dvanajstih dneh," nam razloži Kurzel. "Oblasti so vpeljale amnestijo za lastnike neprijavljenega orožja. Ljudje so oblastem predali 650 tisoč kosov orožja. To, da so bili ljudje sposobni takšnih pozitivnih sprememb, je bil eden najbolj ponosnih trenutkov v naši državi."

Vseeno pa se zdi, da je začel spomin na ta travmatični dogodek četrt stoletja kasneje počasi bledeti. "V Avstraliji mnogi ljudje, stari manj kot 25 let, ne vedo ničesar o Port Arthurju. Tudi zakoni so se od tedaj omehčali in danes je v Avstraliji več orožja kot pred pokolom leta 1996. Pomembno je, da se še naprej pogovarjamo o teh dogodkih. Moramo se še naprej truditi razumeti, zakaj se je to zgodilo. Vse to mora biti del razprave o tem, kakšna država želimo biti," pove Kurzel.

In prav to je bil tudi razlog za nastanek filma Nitram. "Film ponudi priložnost, da razumemo to osebo, njeno izoliranost. Razumeti moramo, kako lahko takšna oseba sprejme tako napačno odločitev. Ne gre samo za reformo orožarske zakonodaje, temveč tudi za razpravo o naši zgodovini. Samo tako lahko poskrbimo, da se kaj takšnega ne bo zgodilo znova."