Če Cankar ne bi dal na svoj videz, ga pot verjetno ne bi zapeljala v Maribor

V izteku še zadnjih tednov Cankarjevega leta smo tudi na Večeru preživeli dan v duhu spomina na enega izmed največjih slovenskih književnikov. Ta posebne predstavitve ne potrebuje, saj smo z njim rasli, ga prebirali v srednjih šolah, gotovo pa imamo tudi doma kakšnem izvod njegovega dela, pa vendar iz povprečne srednješolske izobrazbe le malo vemo o njegovem osebnem življenju - ste se denimo kdaj vprašali, kaj povezuje Ivana Cankarja s štajersko prestolnico?

Mladina gre v Trojico

O Cankarjevih štajerskih in mariborskih podvigih nas je podučil pisatelj Tone Partljič, na ta dan še posebej "frajersko" opravljen. To je to, mladina gre v Slovenske gorice, v Sveto Trojico, kjer je Ivan Cankar živel 180 dni - bolj ali manj točno, kot razloži Partljič - od 8. novembra 1910 pa vse do prve nedelje po veliki noči, 7. maja naslednje leto. Prav to je bila njegova poslednja postaja in tudi glavni razlog, da je prvič in zadnjič obiskal Maribor.
{embed_youtube}https://youtu.be/gEO_bBCNQLc{/embed_youtube}
Ker se mu je življenje na Rožniku "nekoliko zakompliciralo", kot diplomatsko pripoveduje Partljič, je na povabilo podeželskega zdravnika in študijskega kolega Alojza Krajgerja odšel v Trojico. Čeprav sta oba s Cankarjem računala, da bo ta tam ostal dlje, pa ni zdržal več kot nekaj mesecev. Temu naj bi botroval letni čas - prispel je namreč v visoko sezono jesenskega blata in megle, predvsem pa odnos žensk v Kraigherjevi hiši. "Grenile so mu življenje, kuhale so mu to, kar je posebej rekel, da ne mara, kadar se je polulal v posteljo, pa so umazane rjuhe obesile tako, da so jih videli vsi vaščani," nam med zgodnjo jutranjo potjo v Trojico pripoveduje Partljič. Kako so mu življenje grenile ženske, ne moremo oceniti, smo pa tudi sami zabrodili v jesensko meglo, 108 let mlajšo od tiste, nad katero se je pritoževal veliki pisatelj in ki je kot skrivnostna tančica prekrivala okoliška gričevja, po katerih so ga zagreto vozili vaščani.

Kaj bi Cankar danes porekel na banana split ob svojem imenu?

Ustavimo se. V mirnem vaškem jedru še najglasneje, z barvitimi napisi v slogu izpred kakšnega desetletja, kriči Bar Cankar, v bar preurejena Kraigherjeva hiša, ki je bila dom tudi Cankarju ... teh 180 dni v začetku preteklega stoletja. Burger, kava, banana split, se berejo napisi nad barom, nad njimi pa okno, kjer je pisatelj spisal celo Lepo Vido. "Kdo ve, kaj bi si Cankar danes mislil o tem," gre na smeh Partljiču. Pa vseeno - ob banana splitu je hiša vidno posvečena Cankarju. Nad izložbami, resnično polnimi Cankarjevih slik, podob - najdemo celo star izrezek iz Večera - je naposled le živel veliki pisatelj. Pa tudi najbolje oblečen, sklenemo. Za objavo intervjuja, ki ga je z njim opravil Izidor Cankar, je namreč potreboval fotografijo, a ni bi zadovoljen s katerokoli obleko, pripoveduje striček Tone. Namesto tega je šel vse do Celovca, da bi poskušal od Mohorjeve družbe izterjati honorar za enega izmed svojih del, in ga kakopak, porabil za obleko. Tisto znano sivo, v kateri ga največkrat opazujemo. Na poti do tja, v čakanju večernega vlaka, je tako moral dan preživeti v Mariboru. Mariborčani, če Cankar ne bi ničesar dal na svoj videz, ga naše mesto verjetno svoj dan ne bi videlo.

Erotika_ni_eroticna ali Ivan_moderni_steber

In krenemo še mi za njim - mimo pokopališča v Benediktu, kjer je Cankar v svojih trojiških dneh pogosto iskal grob svoje ljubljene učiteljice Ane Lušin, ki jo je oboževal v obdobju nastajanja Erotike. Ta se je, kljub močni ljubezni do Ivana, poročila z drugim in mlada umrla za jetiko. Zaman je iskal - ni vedel, da sploh ni pokopana v Benediktu, temveč na Plešivcu. In ko mimo nas bežijo podobe Benedikta, se sprašujemo, kako bi se odzval na njen pravi grob, kjer je dal Anin mož, vedoč za njuno ljubezen, na njen nagrobnik zelo uvidevno napisati Cankarjeve verze: "Tiho zdaj v grobu spi/tvoja in moja/vesela mladost." Sprašujemo se tudi zabavnejše reči - kako bi izgledalo pisateljevo potovanje, če bi bil milenijec?