Med letošnjimi režiserji in koreografi na "double bill" Bitefu med 13. in 25. septembrom je med gosti iz Francije, Nemčije, Slovenije, Hrvaške, Srbije, Irana, Avstrije, Mehike in Čila tudi slavni koreograf iz Belgije, ki je največji zvezdnik letošnje edicije - Flamec Vim Vandekejbus, utemeljitelj plesne kompanije Ultima vez iz Bruslja, s 35-letno tradicijo. Pred dvema letoma je Ultima vez nazadnje gostovala na Bitefu z imerzivno predstavo Poklicani (v koreografiji Sepa Bayensa). Vandekeybus je bil na Bitefu že večkrat nagrajen.
Na prvi državni dan enotnosti, nacionalne zastave in svobode v Srbiji, ko se je Beograd dušil od zgodovine, v narodnih nošah, mimohodih konjenice in drugih rodov vojske ter zanosnih govorih Aleksandra Vučića in Miroslava Dodika, so nedaleč stran od kraja proslave uradno odprli letošnji Bitef. V čisto drugem, sodobnem, ekološkem duhu, in to v enem najbolj onesnaženih mest Evrope. Slavnostna govornica v dvorani Ljube Tadića v Jugoslovanskem narodnem gledališču je bila srbska igralka in okoljevarstvena aktivistka Svetlana Ceca Bojković. Spomnila je na preteklo leto, ki smo "ga izgubili v strahu pandemije". Kot je dejala, je "veliki srbski nevropsihiater Vladeta Jerotić večkrat opominjal, da sta igra in religija imanentni človeškemu bitju - homo ludens in homo religiosus. Igra in religija, če sta v ravnotežju, ustvarjata plemenite cilje. Če izostane etični kodeks, tudi igra lahko izgubi svoj plemeniti cilj. Danes smo prišli do rdečega alarma za celotno človeštvo zaradi uničenja ekosistema, polucije, podnebnih sprememb in nevarnosti naravne kataklizme svetovnih razsežnosti. Ob vsem tem se je pojavila še pandemija covida-19, ki je tudi rezultat teh procesov. Dramatično je spremenila naša življenja, na obzorju je razgradnja človekove osebnosti. Ljudje so vznemirjeni ob tako imenovani novi normalnosti. Poleg narave je zastrupljen tudi javni prostor, kar otežuje medčloveško komunikacijo in odpira vrata raznim odklonom. Ne smemo zanemariti higiene duha. Gledališče je kot najbolj odporna rastlina obstalo tisoče let in bilo od nekdaj kraj kritičnega in provokativnega raziskovanja sveta, v katerem živimo."
Sledovi intuicije in intenzivnosti
Vandekeybusova tokratna "ekološka" predstava v tekmovalnem programu letošnjega Bitefa - Traces/Sledi je energična, duhovita in vznemirljiva koreografija z elementi govornega teatra in izostrenim dramaturškim lokom - začne se s sceno, ki razgalja rušenje naravnega ravnotežja, sklene pa s prizorom, malce komičnim, o maščevanju narave v antropocenu. Trije medvedi najprej obračunajo s človekom, ki je kriv okoljske stiske, na koncu pa se vse - vandekeybusovsko razigrano - postavi na pravo mesto.
V predstavi spremljamo sledi, ki jih puščamo za seboj, tudi krvave. Intuicija je izhodiščna točka. Pred nami so odvijeta skoraj dve uri drame impulza in instinkta, energije in silovitosti. Dogajalni prostor je gozd, ki ga uničijo z avtocesto. Iz gradiva izvemo, da gre za poslednje evropske pragozdove v Romuniji in romunske medvede. Kar trije so v predstavi in sijajno kostumirani, odplesani, odgibani. V tej prvotno očarljivi naravi Vandekeybus išče praspomin na naravo, starejšo od človeka in njegovih občutij. Išče notranjo zgodbo, ki je v bistvu najmočnejša v gibu in najšibkejša v govornem narativu (v vseh jezikih devetglave mednarodne posadke Ultima vez). Največji delež ima - funkcionalno - srbski plesalec. Glasba je nabita z rokerskimi kitarskimi rifi.
Okoljska groza s šaljivo napako sredi romunskih pragozdov
Vprašanja, ki jih postavlja pred nas predstava, so, koliko narava v nas še zmeraj živi, koliko je še živali v človeku in kaj se zgodi, ko smo izpostavljeni tveganju ali nevarnosti, ko moramo sprejeti intuitivno odločitev, da bi preživeli. Performerji izvajajo nekakšne primalne scene, kombinacijo fizičnega gledališča in sodobnega plesa. Jezik Vandekejbusa je bolj visceralan kot racionalen, mestoma kaotičen, zahteven za zbrano sledenje. Prostor nenehno polni, a ga ne preobteži. Energija je silovita, koreografija mestoma brutalna, mestoma polna miline. Obešalniki z oblekami, metanje predmetov, sprotno slačenje-oblačenje, repetiranje gibalnih oblik v kontaktu s tlemi …, desetletja se je umetniški svet strastno napajal z vulkanskim plesnim izbruhom Wima Vandekeybusa. In njegovih flamskih koreografskih sotrudnikov. Eden vrhuncev letošnjega malce okrnjenega festivala, zagotovo.
Človek v ekstremnih situacijah
Wim Vandekeybus (1963) je koreograf, plesalec, filmski ustvarjalec in fotograf. Sredi osemdesetih je ustanovil svojo plesno kompanijo Ultima vez. Izjemen umetniški debi mu je uspel s prvo predstavo What the Body Does Not Remember (1986). Njegovo delo se prvenstveno fokusira na nepomirljive konflikte med telesom in razumom, občutkom in intelektom, moškim in žensko, naravo in kulturo, čovekom in živaljo, skupino in posameznikom. Vandekeybusovo delo je skoraj obsesivno ponavljanje enega problema: kako se čovek obnaša v ekstremnih situacijah. Kar mu je v tem kontekstu najpomembnejše, imenuje "trenutek katastrofe" - kar mu, pa naj deluje še tako ironično, ne preprečuje, da ne bi v svoje koreografije vnašal humor, razigranost, šaljivo lahkotnost.
Njegove predstave pomenijo prehod od napetosti, ki vladajo med telesi na čisto fizični ravni, h kompleksnejšim tenzijam, ki nastajajo med skupino in posameznikom. Odlikoval se je s postavitvami tragedij Jana Dekorta in Evripida, sodeloval pa je tudi s sodobnimi avtorji, kot so Bart Meuleman, Peter Verhelst idr. Njegovi najaktualnejši deli, Mockumentary of a Contemporary Saviour in TrapTown, tematizirata globoko skrb nad trenutno globalno politično situacijo. V Sloveniji smo ga videli že dvakrat, prvič v Cankarjevem domu 2004.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
