Na področju filmske igre za enega največjih blagoslovov in prekletstev hkrati velja, kadar režiserji neko igralko ali igralca nenehno postavljajo v ene in iste vloge. A obstaja razlog, zakaj je James Cagney vedno bil gangster, Marilyn Monroe privlačna blondinka, Morgan Freeman pa prijazen pripovedovalec – v teh vlogah so bili tako sijajni, da so postali prave ikone, po katerih se lahko drugi zgolj zgledujejo. Nekaj takega se je v minulem desetletju začelo dogajati britanski igralki Rosamund Pike, ki je po uspehu Fincherjevega filma Ni je več (Gone Girl, 2014) postala arhetip nevrotične psihopatke, ki za lepim obrazom skriva hladnokrvno slo po zlu.
V takšni vlogi jo te dni gledamo tudi v njenem novem filmu Zelo mi je mar (I Care a Lot, 2021), ki sta ga Netflix in Amazon na splet lansirala minuli teden. Pikova v njem igra Marlo Grayson, preračunljivo poslovno žensko, ki s koruptivnimi dejanji od zdravnikov pridobiva informacije o zdravstvenem stanju starih premožnih ljudi, da bi jih nato na osnovi skrbništva zaprla v dom za ostarele, sama pa živela od njihovega premoženja. A ko na tak način oskubi navidez osamljeno upokojenko Jennifer Peterson (Dianne Wiest), se pokaže, da za njenim bogastvom stoji skrivnosten in vpliven posameznik (Peter Dinklage), ki nima namena kar tako gledati, kako neznanka steguje roke po premoženju drugih ljudi.
Scenarist in režiser Jonathan Blakeson si je z zgodbo filma Zelo mi je mar privoščil nekaj zelo pogumnega. Filmska pripoved se ne vrti okoli nekega moralno pokončnega jedra, temveč so vsi glavni liki brezčutni in preračunljivi zviteži, ki se skozi življenje prebijajo na zelo sumljive načine. Čeprav je gledanje filma zaradi odsotnosti dobrega mestoma mučno, pa zgodba postane pravi žanrski spektakel, ko se razvname dvoboj med antagonistoma.
Gledanje filma je zaradi odsotnosti dobrega mestoma mučno, vendar pa zgodba postane pravi žanrski spektakel
Še toliko bolj zanimivo je pri filmu Zelo mi je mar to, kako zelo spominja na nekatere filme Stevena Soderbergha na podobno temo. Če ne bi vedeli, kdo je film režiral, bi ga zlahka postavili ob bok Soderberghovim filmom, kot sta Stranski učinki (Side Effects, 2011) in Neprisebna (Unsane, 2018). Blakeson je namreč za izhodišče na podoben način vzel kritiko ameriškega zdravstvenega sistema, predvsem njegove patološke nagnjenosti h kapitalu, ter ga pretvoril v žanrski izdelek, ki poskuša prepričljivost doseči ravno preko povezav z dogodki v resničnem svetu.
Te vzporednice z drugimi filmi sicer ne pomenijo, da Blakesonov film ni dober sam zase. Filmu Zelo mi je mar morda res manjka nekaj Soderberghovega zdravega razuma in prizemljenosti, saj v določenih prizorih močno pretirava z dejanji svojih likov. A dejstvo, da je tematiko filma ravno v teh dneh mogoče povezati s primerom pevke Britney Spears, filmu daje dodaten pridih klavstrofobičnosti, zaradi česar gledalec ob gledanju naravnost hrepeni po končni katarzi.
A ta se ne zgodi na tako bleščeč način, kot nam to prikazujejo siceršnji hollywoodski filmi, temveč film namesto tega s svojo konstelacijo negativcev izriše eno najtemnejših podob sodobnih ZDA, kar smo jih v zadnjem času videli v igranem filmu. Ravno takšna tveganja iz njega naredijo izstopajoč žanrski izdelek, ki ga ni mogoče kar tako pozabiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
