Enainšestdesetletni igralec Viggo Mortensen je eden tistih sila redkih zvezdnikov, ki so svojo nenadno slavo znali obrniti izključno v svoj prid. Po ogromnem uspehu franšize Gospodar prstanov je namreč nekoliko presenetljivo obrnil hrbet mamljivim ponudbam za vloge v velikih komercialnih spektaklih in je namesto tega izbiral zgolj kakovostne projekte preverjenih avtorjev. To pa seveda ni vse. Mortensen je tudi poet, fotograf, glasbenik, poliglot, konjerejec – pravi renesančni človek, torej. Prav zato ob izidu njegovega režiserskega prvenca Padati (Falling, 2020) ni presenetljivo to, da je ob vseh svojih hobijih še poprijel za kamero, temveč bi se glede na njegovo umetniško hiperaktivnost že skorajda lahko vprašali, kako to, da se je filmskega ustvarjanja lotil tako pozno v svoji karieri.
Padati je sicer eden tistih prvencev, ki se ne ponašajo s kakšno izvirno vizualno ali pripovedno premiso, temveč v ospredje postavljajo avtorjeve pripetljaje iz lastnega otroštva, ki so pomagali ukrojiti njegov značaj. V tem, ko se film osredotoča na težavni odnos med dementnim očetom Willisom Petersonom (igra ga Lance Henriksen iz Osmega potnika) in njegovim homoseksualnim sinom Johnom (Viggo Mortensen), je film v marsičem podoben še enemu nedavnemu prvencu, odličnemu Divjemu življenju (Wildlife, 2018) Paula Dana.
Razlika je v tem, da Mortensen tu izraziteje uporabi skakanja med dvema časovnima obdobjema, zato si deli kakšno skupno potezo s filmsko adaptacijo romana Konje krast Hansa Pettra Molanda. Vendar pa v Padati ne bomo našli kakšne globoke tragedije kot v omenjenem filmu. Mortensenov celovečerec se povsem zadovolji z nizanjem nostalgičnih anekdot, ki v 110 minutah izrišejo vsa nasprotja v značajih obeh protagonistov.
Po pričakovanjih so glavni adut filma igralske izvedbe, ki jih dopolnjuje nekaj presenetljivih pojavitev slovitih imen, pri čemer je vloga Davida Cronenberga kot gastroenterologa še posebej posrečen vložek. Vendar je glavna ovira do zares dobrega filma ta, da razen zaključka scenarij preprosto ne ponudi dovolj izpiljenega dramaturškega loka in se raje zateka k ponavljanju dokaj preproste osnovne premise. Gre za enega tistih filmov, pri katerih avtobiografski angažma režiserja zasenči trezno presojo o tem, kaj bi film potreboval kot samostoječa pripoved. Padati nam v tem smislu ponudi predvsem oseben vpogled v Mortensenov univerzum in podaja prisrčno sporočilo o neizbrisljivosti družinskih vezi onkraj generacijskih in karakternih razlik, vendar po svoji kakovosti ne presega velikega števila ameriških neodvisnih filmov. Če bi bil pod filmom podpisan kakšen neznan režiser, zatorej nikakor ne bi dosegel slovenskih kinematografov. Takšna vsesplošna distribucija v slovenskih kinih, ki smo ji priča te dni, pravzaprav precej presega domet filma in obenem poskuša skriti dejstvo, da gre vendarle zgolj za majhen neodvisni film, ki ga pač krasijo slovita igralska imena.
Vendar se bomo takšnih scenarijev letošnjo jesen dodobra nagledali. Po tem, ko so veliki studii znova prestavili premiere nekaterih najtežje pričakovanih naslovov, bodo morali kinematografi znova krpati luknje, ki so se naenkrat pojavile v njihovih načrtih za naslednje mesece. Omenimo še, da bi moral Mortensenov film imeti premiero na odpadlem filmskem festivalu v Cannesu in je eden izmed 56 filmov, ki zdaj brez odmevnejše začetne promocije iščejo srečo v kinih po Evropi in ZDA.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
