(FILMSKA KRITIKA) Zgodovina onkraj ustaljenih mitov

Ne vem, zakaj, ampak Jezus me je fasciniral že takrat, ko sem bil otrok.« Tole je prvi stavek knjige z naslovom Jezus iz Nazareta iz leta 2008 – a informacija, kdo je njen avtor, bi utegnila marsikoga presenetiti. Človek, ki ima Jezusa že celo življenje v mislih, ni nihče drug kot sloviti filmski režiser Paul Verhoeven, avtor žanrskih filmov kot Robocop (1987), Prvinski nagon (Basic Instinct, 1992) in Slačipunce (Showgirls, 1995). Vendar pa 83-letnik Jezusa v srcu nosi na nekoliko drugačen način, kot bi sodili na prvi pogled. Nizozemec je bil namreč dolgoletni član Jezusovega seminarja, ugledne skupine akademikov, ki so z različnih zornih kotov preučevali Sveto pismo. V omenjeni knjigi je bolj kot čaščenje tega zgodovinskega lika poskušal podati realistično sliko tistega, kar je zapisano v nezanesljivih svetopisemskih izročilih. Kot v knjigi trdi Verhoeven, je Jezus morda res zdravil ljudi, a ne kot čudodelec, temveč kot eksorcist, ki je imel za nameček tudi nekaj očitnih hib, kot so nenadni izbruhi jeze in pretirana sla po hrani in pijači.

S tega vidika je tudi treba gledati Verhoevenov novi film Benedetta, ki ga bodo danes v Mariboxu predvajali v sklopu gostovanja Liffa v Mariboru. Režiserjeva življenjska želja je venomer bila, da bi po sledi slovitih režiserjev, kot so William Wyler, Pier Paolo Pasolini, Martin Scorsese in Mel Gibson, tudi sam posnel film o Jezusu. Kot kaže, je Benedetta največji približek izpolnitvi te želje. Zgodba nas popelje v teatinski samostan v italijanskem mestu Pescia zahodno od Firenc, kamor se je v začetku 17. stoletja zatekla Benedetta Carlini (igra jo Verginie Efira) kot eno izmed mnogih mladih deklet, ki so poskušale ubežati revščini in boleznim v zunanjem svetu. Verhoeven pa ne bi bil Verhoeven, če ne bi v tej zgodbi našel svojega značilnega subverzivnega dotika. Carlinijeva namreč kot odrasla ženska razvije lezbično razmerje z mlado nuno Bartolomeo (Daphne Patakia), s katero začne preračunljiv vzpon po hierarhični lestvici verske ustanove, in to z vsemi razpoložljivimi triki, ki vključujejo potvarjanje Jezusovih ran na lastnem telesu, s čimer želi veljake prepričati, da je veliko bližje Jezusu kot preostale članice samostana.

Če bi film želeli odpisati kot še eno režiserjevo provokacijo, pa je Verhoeven znova poskrbel, da ima ta rahlo neverjetna zgodba povsem resnično ozadje. Podobno kot odlična Črna knjiga (Zwartboek, 2006) tudi Benedetta temelji na resničnih dogodkih, in sicer na raziskavah ameriške zgodovinarke Judith C. Brown. Kar pa ni bila ovira, da se ne bi režiser s tem kredibilnim gradivom znova dodobra pozabaval. Film vključuje polno žgečkljivih prijemov, ki imajo vseskozi izrazito komičen učinek. Zaradi eksplicitnih prizorov spolnosti ima film vsekakor znova pridih eksploatacije in se bežno povezuje z režiserjevim kultnim filmom Slačipunce (1995). Vse to bi v današnjem času zlahka interpretirali kot šovinistično poigravanje z ženskimi liki, a ostaja dejstvo, da se način pripovedovanja v Benedetti zelo konsistentno vklaplja v režiserjev dolgoletni opus, ki ga je s podobnimi prijemi udejanjal že v svojih zgodnjih nizozemskih filmih z Rutgerjem Hauerjem – še posebej film o srednjem veku Meso in kri (Flesh+Blood, 1985) si deli marsikatero podobnost z Benedetto. Paulu Verhoevenu so tako zdaj kot v preteklosti etiketo provokativnosti pogosto pripenjali nekoliko nepravično. Njegovi filmi so vedno izstopali v cenzorsko zelo očiščeni krajini zahodne filmske industrije, ki je določene pristope venomer ohranjala kot tabuizirane. Prav Verhoeven je ideologijo nizozemskega liberalizma prinesel v širši svet, ko je izražal nezaupanje do ustaljenih dogem, ideologij in mitologiziranih zgodovinskih resnic. Ta linija se nadaljuje tudi v Benedetti in dejstvo, da si Verhoeven ob kritiki krščanske ustanove privošči še nekaj norčavih šal, tokratni film še enkrat več naredi za sveže, dinamično in nekonformistično delo v pol stoletja dolgem filmskem opusu.