(FOTO) 10. StopTrik: Misliti in čutiti skozi gibljive sličice

Brez pretiravanja bi stop animacijo lahko opisali kot kraljevsko disciplino filmske umetnosti. Iz več razlogov: prvič, ker se je s spravljanjem sličic in fotografij v gibanje, kar je še danes osnovno počelo te filmske zvrsti, začela sedma umetnost; drugič, ker zahteva izjemno veliko časa in filigranskega dela za vsako posamično sličico; in tretjič, ker poraja tako bogato paleto umetniških izrazov, tehničnih inovacij, tem in pristopov. Maribor je predvsem po zaslugi poljskega para Olge in Michala Bobrowske(ga), ki sta pred desetletjem zasnovala ta edinstveni filmski dogodek, dom največjega evropskega festivala stop animacije, imenovanega StopTrik. Čeprav strokovno odlično podkovana dvojica zaradi neljube korona situacije letos ni mogla obiskati mesta, mu je s pomočjo požrtvovalne ekipe pod operativnim vodstvom Pekarne Magdalenske mreže v času akutnega pomanjkanja človeškega in umetniškega stika pričarala nepozabno doživetje.

Animacija kot orožje

Stop animacija že sama po sebi deluje kot orožje proti intelektualni lenobi in čustveni otopelosti, festival pa si je v vedno bolj politično in družbeno absurdnem letu zadal posebno misijo. S pomočjo manifesta bolgarskega animatorja Teodorja Uševa Animacija kot orožje jo je predstavil kot formo etičnega ter kritičnega premisleka družbe in skozi 25 kratkih stop animiranih filmov ponazoril spopad s 25 antivrednotami, največjimi družbenimi grožnjami našega časa. Cinizem je na primer prikazan s hipnotičnim eksperimentom danskih animatorjev o tem, kako bi v dobi lažnih novic, družbenih omrežij in novinarskega senzacionalizma odmeval potop križarke Luzitanija, kar je bil povod za vključitev ZDA v prvo svetovno vojno. S strahom se je spopadel film kolektiva argentinskih animatork RAMA, ki je na domiselno pisan način uprizoril vseprisotnost pogleda velikega Drugega, kateremu – pa naj se še tako trudimo – ne moremo nikakor ubežati. Poljska mojstrovina Danny Boy, posneta po istoimenski tradicionalni irski pesmi, je boleče zarezala v norost naše civilizacije, ki brezpogojno od vseh njenih članov zahteva enako norost ali izgon iz družbe. Inovativno soočenje z lastnim in partnerjevim ljubosumjem je prek lastnega telesa ter odlične montaže ponazorila Zagrebčanka Petra Zlonoga v filmu Daniil Ivanovič, svoboden si. Gorečnost in zločine v njenem imenu pa je pretresljivo upodobila animacija Bog na naši strani Urija in Michelle Kranot, ki je v gibljive sličice prevedla slovito Picassovo sliko Guernico in skoznjo katastrofalne posledice izraelske okupacije za civilno prebivalstvo v Palestini.

Umetnik kot prevarant

Grafično podobo za festival je letos prispeval ruski umetnik Saša Svirski, ki mu je uspelo zajeti resnost zadane rdeče niti festivala in hkrati igrivost umetniške forme animacije. Slikar in izjemno ploden animator, ki je ustvaril že več kot 40 kratkih, eksperimentalnih animacij, je izbor svojega odbitega in edinstvenega dela predstavljal v Black Boxu (črni škatli) interdisciplinarnega umetniškega laboratorija GT22. Režim ogledov je bil videnemu absurdno primeren, saj smo si zaradi protikoronskih ukrepov in majhnosti galerijskega videoprostora animacije lahko ogledali le posamično. Kar pa je v izjemno izkušnjo vneslo še dodaten čar in izziv, saj smo se s "posebno 'antiestetiko' blaženega, energičnega in surovega toka vizualnih metafor" morali soočiti vsak sam zase. "Umetnik-prevarant", kot se sam iskreno in ravno zato subverzivno imenuje, je tako pred našimi očmi skozi svojo edinstveno umetnost razkril njeno neizbežno manipulativno plat ter hkrati s tem tudi moč za prepoznavanje umetnikovih in lastnih zablod ter nezavednih mehanizmov za (samo)prevaro.

Občinstvo kot žirija

Če je skozi svoj inovativen koncept festival animacijo spremenil v orožje in razkril umetnika kot prevaranta, pa je občinstvo kot vsako leto iz pasivnega opazovalca spremenil v aktivnega soudeleženca, saj to z ocenjevanjem podeljuje glavni nagradi stop animiranega in Borderlands programa. Prvi je kot vsako leto postregel z nekaj nepozabnimi mojstrovinami o neskončno bogatem čustvenem svetu človeka v odnosu do sebe in sveta, drugi pa je tradicionalno raziskoval vedno premikajoče se in prehodne meje med filmskimi zvrstmi. Tenkočutna Poplava poljske animatorke Sofye Nabok nas je skozi preprosto in čudovito tehniko animiranja soli popeljala v pravljični svet treh sester in skrivnostne reke, ki tragično zaznamuje njihovo usodo. Film Slon njene sonarodnjakinje Dominike Wilkosz je videčim skozi animacijske postopke in mojstrsko zmontiran zvok neverjetno močno in oprijemljivo približal sicer nedosegljivo izkušnjo slepega človeka. Skozi mojstrovino K prašnemu morju Francozinje Heloise Ferlay smo lahko začutili globoko čustveno stisko pretresene družine matere samohranilke, v kateri so iz blaga narejene lutke delovale skorajda bolj živo kot ljudje iz mesa in krvi. Z uničujočo depresijo, katere nevidno epidemijo ob senzacionalistično in populistično razpihnjenih epidemijah našega časa pogosto spregledamo, pa so se ukvarjale kar tri izjemne animacije.

Film Karkoli v latinščini zveni globokoumno Poljakinje Julie Orlik nas je postavil v žalosten svet dekleta, ki je neizbežno ovito v hladno in trdo žico; Mala Hilly, avtorja sta Huang Yun-Hsien in Liao Pei-Yu, je podala ostro kritiko kitajske in tajvanske hiperkapitalistične družbe, ki s svojo dvoličnostjo uničuje sanje sodobnih otrok; norveška poetična basen Mati ni vedela animatorke Anite Killi pa je kot možen izhod iz tega temačnega sveta ponudila toplo sočutje in pristen življenjski stik. Zmagovalec tekmovalnega programa po izboru občinstva pa je postal s kamenčki animiran film Machini, pretresljiv afriški eko triler o zablodah ekologije, ki ne zna biti humanistično in politično razmišljujoča.