Galerija Media Nox do 17. marca gosti razstavo z imenom S04E02_KRIZOLOGIJA: apliciran pristop. Razstava poteka v sodelovanju s študentsko pop-up galerijo 7:069. Ta je umetniška platforma, ki se osredotoča na razstavljanje študentske produkcije zunaj konteksta in prostora izobraževalnih procesov. Ker galerija svojega stalnega prostora nima, deluje po principu pop-up galerije, to pomeni, da svojo produkcijo zmeraj postavijo na ogled nekje drugje, in to po vsej Sloveniji.
Galerijo 7:069 je leta 2018 ustanovilo pet študentov Akademije za likovno umetnost, Nina Goropečnik, Maša Knapič, Mihael Novak, Lara Reichmann in Lene Lekše, ki pove, da so doslej pripravili dvanajst razstav, od tega deset skupinskih in dve samostojni. "Ugotovili smo, da nam v študentskem času manjka možnost razstavljanja, in zato smo razmišljali o prostoru, kjer bi prikazovali svojo produkcijo. Ker je do stalnega prostora težje priti, smo se odločili za gostovanja, kar nam omogoča fleksibilnost. Vsakič se tako srečamo z novim prostorom, spoznamo pa tudi različne inštitucije in načine dela. To je tudi naša osnovna ideja; študentje, ki razstavljajo, spoznajo ves postopek, ne zgolj predstavitve umetniškega dela, ampak tudi zakulisje. Vodimo tudi arhiv študentske produkcije, da ta ne potone v pozabo, kajti že med študijem se izgubi veliko dobrih projektov. Študentje so veseli in za vse je to velik izziv, tudi za študentske kuratorje in grafične oblikovalce, ki jih povabimo zraven," izpostavi Lena Lekše.
Na razpis za postavitev razstave v Media Noxu se je prijavilo 24 študentov, tudi iz tujine. K tokratnemu projektu so povabili še Avo Zevop, ki umetnost študira v Belgiji, plakat in katalog razstave pa je oblikovala študentka grafičnega oblikovanja Tjaša Cizej. Razstavljajo Nuka Horvat, Patrik Dvorščak, Till Schönwetter, Rea Vogrinčič, Veera Gontšugova, tema pa je navdihnjena s trenutno krizo; kako se odzvati naglo in ukrepati hitro, kako biti učinkovit s tem, kar imaš, kako se prilagoditi situaciji negotovosti, ko se prihodnost začasno ustavi in je vse, kar ostane, vsakdan. Dela petih sodelujočih, še sporočajo iz galerije, lahko interpretiramo kot prilagoditev, pa naj bo ta pragmatična ali psihološka. Till Schönwetter se predstavlja s svojim spletnim projektom, ki ga opiše kot prostor, namenjen razstavljanju sodobnih del v času omejevanja socialnih stikov in onkraj njega. Veera Gontšugova prikaže stol kot spekulacijo o bolečini, ki jo povzroči nepremičnost, kadar moram sedeti pri miru, Nuka Horvat pa razmišlja, kako do ključnih informacij pogosto pridemo preko posredovanega izkustva, ki združuje resno z banalnim. Dvorščak se sprašuje o kolektivni prihodnosti človeštva (ali bolje, o njenem pomanjkanju) in vlogi, ki jo lahko igramo v lastnem uničenju, Rea Vogrinčič pa se čudi uničenju nečesa veliko bolj osebnega in nasprotujočim si občutjem, ki jih to vzbuja.
Ava Zevop navede, da so bila glavna vprašanja pravzaprav pragmatična: kako pripraviti razstavo pod spreminjajočimi se pogoji, kakšni bodo pravzaprav pogoji ob odprtju razstave, kako bo razstava vidljiva, kako najbolj efektivno predstaviti dela glede na tehnične težave, ki se lahko pojavijo zaradi omajane infrastrukture. "Torej je razstava zaznamovana s celim kupom takih vprašanj, ki pa so se sproti razreševala in rešitve so postale del razstave. Ustvarjalni proces je bil izredno kolektiven, tako z ekipo Galerije 7:069 kot tudi z umetniki, ki so priskrbeli marsikatero rešitev. Umetnik Till Schönwetter je na primer prispeval spletno verzijo razstave na svoji domeni nowhere.gallery, drugi so prispevali svoje prilagoditve, saj vseh del v originalu nismo mogli postaviti v prostor. Sporočil pa je toliko, kot je umetnikov. Glavni razmislek je morda v tem, da je ravno v tej kritični situaciji postalo jasno, kako pomembni sta kultura in umetnost. V odsotnosti ali težki dosegljivosti kulturnih aktivnosti je postalo bolj vidno, koliko in katerim funkcijam kultura sploh služi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
