(GLEDALIŠKA KRITIKA) To ni feminističen komad

Kompletna avtorska ekipa predstave je ženska. Izjema je le skladatelj (Boštjan Gombač). Ni prvič na slovenskih odrih taka spolna monokultura. V Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je ženski del ansambla številčno močnejši, se je že dogajalo, da so ves oder zavzele igralke. In umetniška vodja pogosto poskrbi, da aktivira vse igralske sile ansambla. Ob zgodovinskem pomanjkanju ženskih vlog v kanonski dramatiki so take zasedbe pravična tolažba in obet. V ljubljanski Drami je bilo vse dogajanje z Mojim možem precedenčno. Tudi avtorice iz Makedonije še niso uprizarjali.

Preden se začne, so že vse na odru, razgaljeno ranljive, v nekakšnem spodnjem perilu iz žab - holahopk in modrčka v kožni barvi (Jelena Proković), izpostavljene močni beli svetlobi. Taki, ki jo ženske najbolj sovražijo iz kabin za pomerjanje oblačil, ko pridejo obupno do izraza vse pomanjkljivosti. Ženske so torej izpostavljene pogledom na milost in nemilost, a to prvo torturo prenesejo dostojanstveno, celo zmagovito: vsa devetčlanska falanga je kljub starostni raznolikosti izjemno ohranjena, natrenirana, popolna pravzaprav. Čeprav gre v bistvu prav za nasprotno, za obvladovanje prostora z vsem, kar one so. In ta neverjetni, občudovanja vredni fizis sprva celo zmede. Ker one prav to nočejo biti, namreč popolne, hočejo si vzeti pravico do nepopolnosti. Ena na sredini sedi z razširjenimi, mrtvimi nogami v zelenem tutuju (Saša Pavček) v pozi celuloidne pupe, kakršne so nekoč krasile postelje v zakonskih spalnicah po Balkanu.

Koreografija prvega prizora (Maša Kagao Knez) je samozavestna, polna elana, skoraj spektakelska. A zavaja, ker v bistvu gre za komorno, intimno igro vsake izmed žensk. Na sceni so le stoli in v ozadju ogledala, ki deformirajo z oddaljenostjo. Nenehno gomazenje je zaznavno pri vsaki izmed protagonistk na svojem stolu z repetitivnimi gibi, ki simbolizirajo vsakodnevna ženska opravila, običajne spolne vloge, lege ...

Pripovedi devetih protagonistk, ki se izmenjavajo, prekinjajo, nadaljujejo, so pazljivo dozirane. In jezik je neverjetno gibek, sodoben, tekoč (Ana Duša). Režiserka (Ivana Djilas) jim je dodajala vsaki kak oblačilni predmet, z minimalnimi dodatki dosega neverjetne učinke. Izpovedi posameznic se nadgrajujejo, povezujejo, pretapljajo. Ena od njih po nasvetu osebne trenerke išče ljubimca, jasno, kar v službi, ki pa se bedno odreže v vsakem smislu. Spet druga je v tipični razočarani pozi prevarane žene, ki po naključju odkrije dokaz nezvestobe. Vse polno znanih žensko-moških zgodb z bolj ali manj predvidljivimi konci. Prav ta običajnost, pričakovanost je intrigantna. Po šegah okolij, od koder prihajajo, se ona ne sme nikoli ločiti, ampak je trpljenje edina legitimna pozicija. On se seveda lahko, brez posledic in obsojanja. On tudi lahko piše katastrofalno poezijo, pa se mu nič ne zgodi, še ona ga spoštuje, dokler se ji ne strga. Brez patosa, tako značilnega za omledne ženske lege, brez sentimentalnosti Djilasova razbija stereotipe in tabuje, pri tem pa ostaja cela in prepričljiva do konca. V po moško ustrojeni družbi je ženski upor med štirimi stenami sicer obetaven, a dlje ne seže. Ker žrtve, razočaranke, skesane ljubimke nimajo podpore v svojih vrstah. To se kaže v kar nekaj prizorih, denimo tistem sijajnem, ko spodnja soseda pride k zgornji, ki ima podivjanega otroka, ki nenehno skače in povzroča hrup. Epilog je v brutalnem obračunu napadene matere z otrokom. Nenavaden zasuk in zavržno dejanje sta nekaj, kar najmanj pričakujemo. A avtorica in režiserka sta hoteli zagaziti prav v to mlako nerazčiščenih odnosov, ki zmeraj terjajo, da je ona pasivna, da prenese vsa bremena in da se nikoli ne zlomi, ker se to ne spodobi in ne sme. To pot je drugače, ona je lahko vulgarna, neznačajna, neetična in neodgovorna, če to hoče. Vsa igralska ekipa je sijajna, navdihujoča, tudi gibalno nadpovprečna (izstopajoča je Maruša Majer).

Drastičnost situacij najbolj preseneča, ker ženske so vendarle konstantni amortizerji družbe. Ko njim poči film, je nevarno in se vse zamaje. In prav na tem robu, ki se maje, se vse dogaja. Tipična je nesolidarnost med ženskami, saj vemo, ženske praviloma ne volijo žensk. In v situaciji trikotnika mož-žena-ljubica je najbolj obsojanja vredna ljubica. Nekatere izpovedi so pretresljive v svoji bizarni nemoči. Denimo tista o možu, ki ga spolna moč zapušča in ženi organizira ljubimca-prijatelja. Ta žrtev se seveda ne obrestuje, ker žena tam pomiva posodo in gleda televizijo. Absurdnost odnosov med spoloma, med generacijami je praviloma obsojena na kompromisarstvo, na sprijaznjenje, na trpnost. Čeprav nič ni tako, kot je videti. Moč vseh teh žensk na sceni je večja, kot se je zavedajo. Balkanski patriarhat se je najprej razbil v samoupravnem socializmu, ko so moški sestankovali cele dneve, ženske pa so podpirale vse štiri vogale in bile tudi družbenopolitične delavke. V novih razmerah se je marsikaj obrnilo na glavo, spolne vloge pač ne. Avtorica Rumena Bužarovska je lucidno detektirala stanje danes, ki spominja na odnos literature do družbe: je kot laž, ki govori resnico.

Kar je najbolj presenetljivo, je, da to nikakor ni feminističen komad, ki bi sodil v kontekst kakega Mesta žensk. Sploh ne. Djilasova drzno zagrabi občutljivo materijo za roge in ranljive predstavnice nežnejšega spola osamosvoji, jih naredi močne, take, ki si lahko dovolijo prav vse tisto, kar si njihovi možje, ljubčki, šefi, sodelavci. Ne le vulgarne vsakodnevnosti, abjektnosti, v mačističnem svetu, ki jih neovrgljivo obdaja, so tudi one lahko brezvezne, nikakršne, neodgovorne, neetične, žleht. Predvsem pa niso solidarne z drugimi mučenicami, razočarankami. Ne, tudi one nočejo (več) biti junakinje, ampak si jemljejo pravico do antiherojstva. To je velika svoboda in novost. Tudi na odru.