(INTERVJU) Boštjan Gorenc - Pižama: Med oponašanjem pukcev tudi kak nauk

Po slikaniškem prvencu Kaj se skriva v očkovi bradi ste se lotili nove slikanice, Si že kdaj pokusil luno?. Ključno je najbrž tvorno sodelovanje z ilustratorjem Igorjem Šinkovcem. Kako sta se našla in kako je videti vajino sodelovanje?

"Z Igorjem Šinkovcem sva se spoznala pred več kot desetletjem na spletnem forumu zdaj že rajnke revije Joker. Ko sem urednikoval pri Mladinski knjigi, sem ga med drugim povabil k ilustriranju naslovnice najstniškega romana Neli Kodrič Filipić 49:03:39. Ostala sva v stikih, kot ustvarjalni tandem pa naju je povezala urednica za otroško leposlovje pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan. Sodelovanje poteka klasično, jaz oddam besedilo, to po poliranju v roke dobi Igor, on pa ga obogati s svojo navihano likovno podobo. Pri nominirani slikanici sem na Igorjevo prošnjo spremenil nekaj podrobnosti v zgodbi, da sem jo prilagodil njegovim likovnim domislicam.

Kot zanimivost lahko omenim, da sem med postavljanjem knjige ugotovil, da je Igor v zaključnem prizoru zaradi naracijskega zaporedja ilustracije narisal luno v prvem krajcu, torej v obliki črke D, in ne v zadnjem, kot je bilo zapisano v zgodbi. Ko sem ga poklical in mu v smehu pojasnil zagato, se je prestrašil, da se bo moral ponovno polotiti risbe, a sem ga pomiril, da bom že sam izločil pridevnik zadnji, saj ni imel nikakršnega vpliva na zgodbo."

Je preizkus z lastnim sinom, ki je odjemalec vaših pravljic, pomemben, ključen pri nastanku dela? Saj ste mu napisali tudi posvetilo – "Svitu, ki me vsak dan popelje do lune in še dlje". Ta vajina luna je najbrž čisto posebna?

"Sin je prvi poslušalec pravljic, jih pa pred oddajo pretihotapim v kakšno javno branje, da sledim odzivom mladega občinstva. Luna v posvetilu je prispodoba domišljije, saj me navdihuje s svojimi vprašanji in dejanji ter predvsem z otroškim igrivim odnosom do besed. Ravno prejšnji teden mi je med pogovorom pred spanjem s tisto nedolžno navihanostjo navrgel: 'Oljčno olje? Kaj je to? Olje iz olja?' in prasnil v smeh."

Otrokov zaveznik

Kako manevrirate med fikcijo in realnostjo in kako se izogibate pretirani didaktičnosti ali strarikavosti v pristopu? Vendarle je za otroke prve triade in mlajše treba biti predvsem spontan, zabaven, nezatežen.

"Na srečo nikoli nisem pozabil lastne otroške zvedavosti in občutkov ob prebiranju knjig v rosnih letih. Kot pisatelj se skušam postaviti na stran otrok in postati njihov zaveznik. Resda med besedne igre in oponašanje pukcev vstavim tudi kakšen nauk, a ga podam skozi dejanja literarnih likov in ga ne oznanjam z donečimi trombami. Če mi uspe, da se mladi bralci poistovetijo z nastopajočimi, upam, da nezavedno ponotranjijo njihova pozitivna dejanja. Vseeno pa v otroških zgodbah prvenstveno iščem hudomušnost, igrivost in pobeg v svet domišljije."

Svit in Erik v knjigi sta tipična kreativna mulčka, ki pa svojega podviga – rakete Frčele prdele – ne ustvarjata z računalniškimi pomagali, ampak klasično, s kartonsko škatlo, barvicami in plastelinom. Kot vaša generacija nekoč. Hočete s tem ovreči zlajnane, najpogostejše očitke novim generacijam otrok, da nenehno visijo na družbenih omrežjih?

"Računalniki, televizija in sodobne igrače so polenili domišljijo, saj ti prinašajo popolne replike resničnih predmetov in filmski realizem, ki ti naslika celotno podobo. Nočem reči, da bi se jim morali odpovedati, vendar vsake toliko prija pustiti domišljiji prosto pot. Ena sama kartonska škatla je lahko raketa, avto, podmornica, hiša, paket presenečenja in še mnogo drugih reči, ki se zaiskrijo v otroških glavah.

V slikanici je širno vesolje pustolovščine v realnosti skrčeno na eno samo kartonsko škatlo na dvorišču. V nadaljevanju, ki je že v Igorjevih rokah, a zaradi zamikov in krčenj, ki jih je v založniško industrijo natrosila korona, še čaka, da pokuka na plan, se osnovni dogajalni prostor razširi. Tokrat sta Svit in Erik skupaj z Erikovo sestrico Laro na morju in domišljija jih ponese med podvodna bitja, ki si jih predstavljajo s svojimi otroškimi asociacijami. Če je Si že kdaj pokusil luno? predvsem hvalnica otroški domišljiji, nadaljevanje prinaša tudi malce vzgojnega elementa z ekološko noto."

Ljubezen do metatekstualnosti

Povezava z Zvezdico zaspanko se vsiljuje mimogrede, zaradi kometa Repatca ipd. Je Frane Milčinski Ježek s tisto osupljivo lepo, kanonsko pravljico malo vplival na vaše vesolje?

"Tu gre predvsem za mojo ljubezen do metatekstualnosti in vpletanja (ter parodiranja) že obstoječih literarnih del v lastne zgodbe. Sem velik oboževalec Ježkove zgodbe v vseh pojavnih oblikah in sem jo že večkrat kam vtaknil. V sLOLvenskih klasikih 1 sem jo predelal v kratko stripovsko parodijo, uvodni pogovor zvezd, ki čakajo na botra Meseca, pa sem parafraziral v lutkovni predstavi Moj lajf, ki smo jo ustvarjali v Lutkovnem gledališču Maribor.
V zgodbi se znajde tudi zato, ker sestavlja literarni univerzum protagonistov. Oba dečka jo poznata in ob srečanju z vesoljem se spomnita nanjo."

Mnogi starši pravijo, da morajo "Luno" nenehno brati in da se je mladi bralci, predvsem dečki, ne naveličajo. Veste to?

"Ne samo to. Dobivam tudi fotografije domačih raket, ki jih tako kot dečki tudi deklice ustvarjajo iz škatel in s katerimi nato uprizarjajo mojo pravljico ali pa si izmišljujejo svoje dogodivščine. To se mi zdi najpomembnejši dosežek te knjige: da je spodbudila otroke k dodatni igrivosti in razvijanju domišljije.

Je pa po novem branje te zgodbe v javnosti malce kočljivo, saj je polna oponašanja prdenja in zato škropljenja sline po zraku, tako da nič več ne naprošam otrok, naj s svojimi usti poženejo frčoprdelni pogon na najvišje obrate, ampak še jaz zatresem usta bolj sramežljivo in zakrito za knjigo."

Najbrž vas delitev na roza in modro književnost za otroke ne zanima, saj poznate knjige za Andreje in knjige o princeskah za Polonce? Traparija, kajne?

"Jasno je, da se v hiperprodukciji otroške književnosti najde precej izdelkov, ki se zanašajo na klišeje in stereotipe, a sam menim, da bo kakovostna zgodba, kakovostna slikanica, nagovorila vse. Poglejmo samo Piko Nogavičko, ki je junakinja slehernega mladega bralca in bralke."

Vas mikajo tudi tabujske, problematične teme v književnosti za otroke? Boste šli s starostno stopnjo naprej z odraščanjem vašega Svita?

"Prej ko slej bom zakorakal tudi na to področje. Že zdaj sem se v posameznih zgodbah dotikal kakšnih čustveno zahtevnejših tem, ki so seveda blažje kot za najstnike. Tako sem se ukvarjal z žalostjo ob izgubi ljubljenčka in soočanju z različnimi socialnimi ozadji v razredu. Je pa res, da so takšne teme v tej starostni skupini vseeno splošno sprejemljive, medtem ko se pri najstniški problemski literaturi pojavi še težava svetohlinskih pravičnikov, ki se čutijo poklicane, da določajo, kaj mladi smejo brati in česa ne."

Kako gledate na vprašanje, ali otroka zgodaj soočiti z grdim novim svetom ali ga obvarovati pred njim? Ali pa ga pitati samo z barvitimi, lepimi, smešnimi zgodbami, ki svet olepšujejo? Ampak realnost ni taka.

"Pravljice in zgodbe so varno okolje, kjer se otrok lahko sooči z neprijetno platjo sveta z varne distance. V zgodbah izve, da določene stvari obstajajo, a jih doživi zgolj skozi besede in ne v lastnem svetu. Tako da pripravimo, da ima vzpostavljen aparat za reagiranje, ko se tudi v njegovi bližini zgodi kaj čustveno nelagodnega. Seveda so dejanske izkušnje še vedno težke, a vanje vsaj ne vstopi nepripravljen. Naloga staršev je, da ob prebiranju zgodb s težjimi temami ponudimo oporo v pogovoru po prebranem. Da otroku pomagamo osmisliti, kar je slišal, in postaviti dogajanje v kontekst. Opazovati moramo njegov odziv in razumno odmerjati takšne tematike. Če vidimo, da otrok ob določenih temah občuti preveliko nelagodje, počakamo, da čustveno še malce dozori, preden znova ponudimo isto temo."

Je na recepcijo vaše književnosti vplivala vaša popkulturna podoba priljubljenega standuperja in raperja?

"Nedvomno ni nič škodilo, da me ljudje poznajo, vendar je vsaj raperska oznaka nekje tako daleč v preteklosti, da ni več relevantna. Tudi vpliv standuperskega udejstvovanja je verjetno zanimiv, saj se kot komik ukvarjam s tematikami, ki nikakor niso otroške, prinaša pa določeno prepoznavnost in pečat, da znam ustvarjati zabavne stvari. Sam menim, da je krivo predvsem tisoče besed, ki sem jih prevedel in s katerimi je odraslo že kar nekaj generacij. Da me poznajo kot prevajalca Kapitana Gatnika in Pasjega moža, ob katerih so se krohotali. So pa nedvomno največji premik pri prepoznavnosti na knjižnem polju povzročili sLOLvenski klasiki 1, s katerimi se nisem dotaknil samo starejših generacij, marveč so se določenim delom knjige smejali tudi starejši osnovnošolci."

Korona vam je odvzela nastope po šolah in neposreden stik z mladimi bralci. Ste zelo pogrešali ta srečanja? Jih pogrešate?

"Neizmerno. Čez poletje sem imel nekaj standup nastopov na prostem in z vso odmerjeno distanco, vendar spravljanje odraslih v smeh ponuja neko čisto drugo vrsto zadoščenja kot bralni nastopi na šolah. Že sama energija nekaj sto otrok, ki se presedajo na stolih, iskreno ploskajo in zvedavo vsrkavajo, kaj vse novega jim bom povedal o knjigah in književnosti. Sploh, ker vem, kako pomembni za mlade so obiski knjižnih ustvarjalcev po šolah. Kako stik z nekom, ki ustvarja in živi literaturo, spodbudi mlade, da stopijo do knjižnice in posežejo po knjigah. Vsake toliko časa od knjižničark dobim sporočilo, kako ne le, da je knjižnica nagnetena, marveč da so zaradi mojega obiska po knjigah posegli tudi mladi, ki jih prej niso povohali. Manjka mi tega predajanja ljubezni do knjig in uživanja v njih.

Med karanteno sem to praznino zapolnil s pripovedovanjem pravljic po spletu, kjer sem stik z mladimi ohranjal z improviziranjem zgodb po njihovih predlogih. Če bodo to šolsko leto zaščitni ukrepi še vedno tako strogi, bom čez zimo spet ogrel spletno kamero, le da ne vsakodnevno, kakor sem to počel spomladi."