(INTERVJU) Črtomir Frelih: Ni pravih pojmov za prave stvari

V Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani nizajo razstave kljub pandemiji. Od 27. oktobra je na ogled razstava izbranih risb iz knjige akademskega slikarja, grafika Črtomirja Freliha z naslovom Lisice. Do 20. novembra bo na ogled, v živo le "po dogovoru". "Dobrodošli v butiku modrih misli, rekov, izrekov in razmišljanja po bohinjsko. Mali zakladi - butična knjiga risb in pametnih pregovorov iz severnega predela Slovenije, je izbor risb, ki so nastale po nekaj letih dela akademskega slikarja, grafika, profesorja za grafiko Črtomirja Freliha. Z željo, da ljubiteljem umetnosti predstavimo, kako smo razmišljali včeraj, kako razmišljamo danes in kaj bo jutri s slovensko pametjo, smo del izjemne knjige obesili na stene naše galerije," so razstavi na pot zapisali v Galeriji ZDSLU.

Lisice so vaša dolgoletna motivika. Zakaj prav lisice? Zelo slovenske so, kajne?

"Lisice so v vseh deželah doma v pripovedih, basnih in drugih izraznih oblikah, zdi se mi, da jih je pa pri nas še posebej veliko. Od rezijanskih pravljic, panjskih končnic, srednjeveških fresk pa do mlajših butnskalskih, Mustrovega Zvitorepca. Značilnost je karakterna širina; če posamezne druge živali predstavljajo pretežno po eno lastnost, ima lisica širok značajski spekter in lahko govori o marsičem na zelo različne načine. No, že to mi je všeč, ko nihče ne protestira, če rečem, da lisice govorijo."

Za slikarja in grafika ste izjemno verbalno navdahnjeni, razviti? Poznava tiste slikarje, ki v strahu pred besedo niti svojih del niso hoteli nasloviti. Zmago Jeraj je večino svojega opusa naslovil Brez naslova (kot je priznal, da ne bi ničesar vsiljeval gledalcu).

"Zmago Jeraj je res malo manj govoril, a je zelo dobro premislil, kaj bo povedal. Zato kvantiteta ni enoznačna reč. Res pa je, da kot predavatelj moram vaditi govorjeno in pisano besedo, z leti se pa to nekako pozna. 'Brez naslova' je pogost naslov pri abstraktnih vsebinah, ki niso redukcija vidnega predmetnega sveta, marveč izraz brez namena po spominjanju na prepoznavne vsebine. In res bi bilo odveč potem z naslovno besedo gledalca zavajati, da če bo dovolj dolgo gledal, se mu bo prikazalo kaj predmetnega. Je pa včasih veljal rek: Slikar naj slika in molči. To bi tudi danes bil dober test: ali slika kaj pove, če ob njej nič ne razkladamo. Večerovcu in dragemu prijatelju Srečku Niedorferju pa je itak najbolj všeč slika moje hčere Vide, ki mi je razmazala na papir pol kile drage temno turkizne barve in pripomnila: Tu se pa vidi, kako se ponoči nič ne vidi."

Genius loci, in to bohinjski, je glavna sestavina vašega opusa. Od rojstva do danes ste Bohinjec, kaj za vas to pomeni? Kako in koliko sploh ustvarjalca to določa?

"Večkrat slišim reči ljudi, da so ponosni, ker so od tod ali tam, iz te ali one pokrajine ali doline. Lepo občutje. A zanj nismo prav nič zaslužni in ne vem, na kaj bi se opiral naš ponos. To je racionalni del razlage. Emocionalno pa bližina domačega gnezda (OK, brloga) prinaša gotovost, zaupanje, zavetje. Spomnim se, ko smo se kot otroci vračali z letovanja na Malem Lošinju, kako se mi je svet začel dozdevati domač tam okoli Logatca, kjer so se pojavili smrekovi gozdovi. Moj sin Aljaž ima v otroškem potnem listu fotografijo s smrekovo vejico - 'Da bodo vedeli, da sem Slovenec', je bila njegova razlaga. Na upravni enoti pa so bili dovolj duhoviti, da so mu to izjemo dopustili. Bohinj me določa bolj, kakor bi si mislil. V domači pokrajini imam tri svoje točke, kamor lahko grem in uredim energije, napolnim baterije. Tudi nekateri moji jedrni likovni motivi so doma v tem kotu. Vse izkušnje pač primerjamo s prvimi in nekako ta bohinjski meter hočeš nočeš vse življenje vlačim za sabo po svetu. Vsak je od nekod, in če sem pač jaz iz Bohinja, mora biti na kak skrit način tudi to za nekaj dobro."

Ko sem tekst pustil v sliko

In seveda humor kot vaše temeljno gibalo. Naštudirali ste ga do obisti?

"Moj namen je bil postati resen človek in pretežen del svojega likovnega življenja sem se ukvarjal z resnimi, težkimi vprašanji o poslednjih stvareh. Vesela plat značaja pa je seveda bila vedno prisotna, še celo v priimku jo imamo. V tako imenovano resno umetnost sem jo spuščal počasi in zadnja leta se preizkušam v izrazih, ki so vezani na humor. Ko sem tekst spustil v sliko, je to postalo še bolj mogoče. Teoretična ozadja humorja so izjemno zanimiva, a sem našel kmalu na začetku poduk, da je ni bolj smešne stvari kakor poizkusiti povedati kaj resnega o humorju. Zato se tu ustavim. Morda le še spomnim na vsem znano stvar: Kako umoriš vic? Z razlago."

Lisice niso le risbe, ampak tudi knjiga. Kako je prišlo do te "dvotirnosti"?

"Lisice so večmedijska zgodba. So narisane v skicirki, nato od tam prehajajo v nove medije, predvsem facebook, nato v matrice, ki jih odtiskujem na poštne škatle in razpošiljam okoli, pa v grafične matrice za globoki tisk, ki jih pošiljam na razstave po svetu. Celo na keramiki in svili so se znašle, nazadnje pa še na posebni vrsti digitalnega tiska, ki mi ga je odkril g. Aco iz Epigrama. Ta del je zdaj razstavljen v Galeriji ZDSLU v Komenskega ulici 8 v Ljubljani, ni pa na ogled, kar je še bolj napeto: vemo, da razstava je, a videl je ni še nihče. Tu se bo menda pridružil še filmski medij, saj imata neke namene te dni z mano Judita in Tristan Dragan. To pa bomo lahko pokazali prek youtuba. Zaključuje se tudi knjiga umetnika s 150 risbami in lepim tekstom Judite Krivec Dragan. Tako, da smo prekrižarili vse mogoče medije in lisice so toliko fleksibilne, da jih izrazita mnogotirnost očitno ne moti."

Tri minute star vladni ukrep že zastarel

Razstava v Galeriji ZDSLU je v nesrečnih časih lockdowna, prepovedi ..., ampak menda si lahko vendarle naročiš tudi individualni ogled razstave, če pokličeš vodstvo galerije. Nenavadni časi, kajne? V Lisicah že krepko odmevajo - kot skozi čas tudi vse druge izkrivljenosti.

"Tale nova situacija, nova izkušnja, ko bi se v dobro skupnosti bilo treba odpovedati nekaterim prostostim, niti ne svoboščinam, je padla v čas, ko smo najbolj intenzivno razvijali ideje o človekovih pravicah, se bali za njihovo ogroženost s strani liberalnega kapitala, pa je prišlo čisto od drugod. Ker smo razvajeni, nam to še posebej težko pade. (Znak razvajenosti bodo protesti čez ta stavek.) Je pa vsako težavo mogoče preokviriti in pogledati z drugega zornega kota, kar pa ima praviloma že neke vrste humorni učinek.

Ker v zvezi s sedanjo krizo pač niso vse stvari smešne, se tudi lisice obzirno izogibajo temam, ki bi prizadele, užalile ljudi, ki že tako težko shajajo, pa jim je ta nova epidemija težave samo še pomnožila. Kako točno je z dostopnostjo razstave, ne vem, saj lisice nekje ugotavljajo, da če je vladni ukrep star tri minute, je že zastarel."

Ko sva se nazadnje za Večer pogovarjala v vašem ateljeju v stari šoli v Radomljah pred šestimi leti, ste bili kritični do tukajšnje kulturne politike, odnosa do umetnikov, kaj bi porekli danes, ko se vse le še zaostruje in so fronte med ministrom in kulturniki še hujše?

"Od takrat je le malo stvari šlo na bolje. A že takrat sem omenil, da mene bolj kot kultura zanima umetnost, in se nekako tudi zdaj ne počutim kakor delavec/delavka v kulturi. Svoje eksistence nikoli nisem vezal na dotacije ministrstva za kulturo in razumem, da tisti, ki so jo, vidijo vsako spremembo za ogrožajočo. Takrat sem povedal še nekaj, kar se danes po mojem samo še potrjuje; da naš sistem funkcionira kot sistem državne umetnosti. Če na Maistrovi 10 ne prideš pri razpisu skozi, skoraj nimaš drugega naslova, kamor bi se obrnil za pomoč. Ali je to normalna situacija, da sprememba vlade tako močno vpliva na stanje v kulturi ali morda na doživljanje stanja v kulturi? Poznam okolja, avtorje, ki so od države popolnoma neodvisni (to je na področju slikarstva res lažje kot na nekaterih drugih področjih), se tako rekoč zanjo niti ne zmenijo, pri nas pa je nevladni sektor finančno popolnoma odvisen od države? In potem ni čudno, da vsaka sprememba povzroča napetosti. Se mi zdi, da smo v eni taki situaciji izgube pojmov, ki jo je Wittgenstein opisal takole: Ko gre jezik na počitnice, nastanejo filozofski problemi.

Preprosto smo izgubili sposobnost uporabljati prave pojme za prave stvari in tako se nam stvari začnejo prikazovati kot nerazumljive. Ne samo ministrstvo za kulturo, cela družba se mora odločiti, kako bo s kulturo v prihodnje. To, da je tam neki proračun in mi tu, ki bi iz njega črpali, iz igre izključi življenje samo. In se ne opredeljujemo več do življenja, ampak do proračuna. Znotraj strok je zaradi pomanjkanja državnega denarja prišlo do prerivanja, pa se ne ve več, ali je prava umetnost le še tista na elektriko, le še družbeno angažirana, ali morda kakšna druga tudi. V urejenem svetu je prostora za vse, ne gre pa računati na to, da bo država naš glavni in edini odjemalec. Pred kulturno ministrstvo bi postavil ministrstvo za finance, ki v zadnjem času ni sprejelo nobene omembe vredne finančne spodbude za tiste, ki bi vlagali v umetnost. Brez tega soglasja je vsak prepir brezploden."

Ptičje, ne lisičje generacije

Kot pedagog imate pregled nad novimi generacijami. Kakšne so? Lisičje?

"Ptičje. Tvitajo. Ne, ne, facebook, instagram, viber itd. Zelo domače so v digitalnem svetu, malo manj pa v analognem. In ko jim ga predstavimo, ko opazijo svojo uspešnost tudi s starodavnimi orodji, kot so svinčniki in dleta, se tega razveselijo in iščejo naprej. Ko sem leta 2018 izbiral dela za pregled sodobne slovenske grafike, sem opazil množico mladih avtorjev, avtoric, ki se zelo uspešno izražajo prav skozi zahtevne tradicionalne grafične tehnike. V napornem in zahtevnem delu so očitno opazili bistveno druge razsežnosti, kot jim jih ponujajo mehke tehnologije. Mnogo je tudi takih, ki zelo kreativno prepletajo stare in nove prakse brez izključevanja in delitev na napredno in konservativno. Zelo neslovensko. Sobivanje toliko različnih, a likovno kvalitetnih pristopov me navdaja z optimizmom. In režiserji javnega življenja bodo morali počasi tudi opaziti, da se izteka obdobje, ko se je dalo zelo uspešno prodajati delitve. Nove generacije se kljub vsemu doživljajo kot del neke večje celote in polpreteklo kupčkanje počasi, a zanesljivo odmira. Ravno prihajam z zagovora magistrske naloge, kjer je kandidatka pokazala toliko znanja in zrelega samostojnega razmišljanja, občutljivosti za otroško doživljanje in likovno izražanje, da kar zavidam njenim bodočim učencem. Odlična profesorica likovne umetnosti bo."

Se še ukvarjate z aktivnim vključevanjem ranljivih skupin v kulturno življenje?

"Razmere so take, da so naši redni študenti skoraj postali take ranljive skupine. Delo z njimi na daljavo mi vzame trikrat več časa. Izmisliti si moram vedno nove postopke, metode dela, likovne tehnike, zraven fotografirati, se snemati, pisno komunicirati z vsakim posebej in vsemi skupaj. Oni se tudi zelo trudijo, a bomo videli, kakšni bodo rezultati. Najtežje je za prve letnike, ko še niso dobro vstopili v ateljeje, pa so že morali ostati doma. Pri drugih se da delno računati na izkušnje, pri prvih pa … ne. Vse bolj se izkazuje, da študij na daljavo nikoli ne bo pravo nadomestilo za živ kontakt. Vse vrste komunikacijskih kanalov ne odtehtajo človeške bližine in neposrednosti. Še več, zdi se, da informacijsko-komunikacijske tehnologije počasi in po tiho uveljavljajo svojo logiko in lastne zahteve postavljajo pred človeške. In prek forme postopoma vplivajo tudi na vsebino. Je treba biti buden in pozoren, da ne bodo stroji prevzeli."