(INTERVJU) Dr. Darja Koter: Ustanovitev Akademije za glasbo epohalen podvig

Že v knjigi Slovenska glasba 1918-1991, izšli 2012., v poglavju o glasbenem izobraževanju predstavite razmere za nastanek Akademije za glasbo v Ljubljani, ki ste ji posvetili ob 80-letnici samostojno knjigo. Osrednja visokošolska glasbena ustanova je 1939. nastala kot vrhunec prizadevanj zavednih posameznikov. Poimenujete jih "združba vizionarskih zanesenjakov" - kdo so bili?

"Proces ustanavljanja Akademije so upočasnjevale močne politične in unitaristične ovire, ki so zavirale avtonomnost pridruženih narodov in s tem tudi nastajanje nacionalnih visokošolskih umetniških šol. Najdejavnejši slovenski akterji v tej bitki, ki jo je spremljalo živahno in spletkarsko zakulisno dogajanje, so bili nekateri najvidnejši kulturniki in tudi predstavniki političnih strank, kot so predsednik Glasbene matice dr. Vladimir Ravnihar, prepričani liberalec, operni pevec Julij Betetto, ravnatelj Državnega konservatorija, prvak Slovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec (od leta 1935 minister za notranje zadeve), Miha Krek in Franc Snoj, oba ministra brez listnice, ter člani civilne iniciative Društva Glasbena akademija, ki ga je vodil Ivan Tavčar, sin pisatelja, odvetnika in politika. Društvo se je vključilo zaradi nezadovoljstva ob neuspehu dolgoletnih prizadevanj Matice in Konservatorija in prispevalo k veliki javni in medijski podpori ustanovitvi akademije."

Zanimivo, da je bila tedaj na začetku ob izobraževalnih programih za glasbene pedagoge, instrumentaliste, pevce, skladatelje tudi gledališka igra. Bil je za evropske razmere "epohalen podvig", pravite?

"Tako je. Visokošolska ustanova za izobraževanje glasbenih in gledaliških umetniških in glasbenopedagoških profilov je bila za slovenski narod prelomnega pomena: dotlej so se bili namreč nadarjeni glasbeniki, igralci in režiserji prisiljeni šolati v večjih evropskih središčih, kar je bilo za številne nedosegljivo ali jih je celo pahnilo na rob preživetja. Ljubljanski konservatorij, ustanovljen leta 1919, je sicer obsegal večino smeri, vendar le na srednji stopnji. Akademija je nadaljevala tradicijo konservatorija in ob glasbenih obsegala tudi program za gledališke profile ter skrbela za podmladek opernih in gledaliških ansamblov. Vizionarstvu basista Julija Betetta pa se lahko zahvalimo za skokovito in uspešno izobraževanje opernih solistov, ki so zapolnjevali oba slovenska operna ansambla (pred tem so prevladovali solisti migracijskih tokov). Nekoliko drugačno, vendar nadvse človeško vlogo pa je akademija odigrala med drugo svetovno vojno, ko je močno razširila vpis na gledališki študij ter tako ponudila zatočišče številnim mladim, ki so se zatekli v Ljubljano pred nemškim pritiskom. Toda to je posebna zgodba."

Koliko je bilo novoodkritega? Dokumentacija akademije ni zadoščala za polnokrvno monografijo, zato ste se pogovarjali z mnogimi akterji, prerešetali medijske zapise, kopico sekundarnega gradiva?

"Akademija za glasbo kot osrednja slovenska glasbena ustanova še ni bila deležna celovitih in ne dovolj poglobljenih raziskav. Prva leta so izhajala letna poročila, nato pa ob večjih jubilejih povzetki njenega razvoja v obliki zbornikov. Tako sem šele pri delu ugotavljala številne vrzeli v arhivskem gradivu ali to, da številni dokumenti piscem poročil niso bili znani ali morda ne dostopni. Pokazale so se tudi popolnoma bele lise, ko se ni bilo mogoče opreti na nič oprijemljivega in so štele le miselne povezave, reševanja rebusov in osebna pričevanja. Redke so tudi objave v časopisju. Ker sem prečesala množico dokumentov in drugih pisnih virov, se je vendarle pokazala celovita slika. Med največje zalogaje je sodilo zbiranje podatkov o zaposlenih in diplomantih, tekmovanjih, prejemnikih nagrad, čemur pa sama nisem bila kos in sem hvaležna kolegom za pomoč. Ta obsežni del je v elektronski obliki v Wikipediji, da se lahko v prihodnje redno dopolnjuje."

Kako se je ustanova levila iz konservativnosti, ki so ji jo očitali dolga leta, skoraj do najnovejšega časa?

"Nastajala je po vzorih takrat najboljših in najsodobnejših evropskih ustanov. Prvo obdobje od ustanovitve do konca druge svetovne vojne je bilo v znamenju utrjevanja položaja in obstoja, saj je okupacija vodstvo prisilila v težke odločitve, tudi v (vsaj) navidezno uklonitev italijanskim in nato nemškim oblastem. Preživetju brez večjih žrtev je botrovalo zavedanje daljnosežnih pedagoških in umetniških ciljev. Težko pričakovana svoboda ni bila tako bleščeča. Socializem ni odobraval nikakršnih stikov z naprednimi umetnostnimi tokovi zahodnega sveta, kadroval je po svoji logiki, umetnost pa podrejal lastnim ciljem, kar je pomenilo povzdigovanje revolucionarnih idej, glasbe za širše množice, s tem pa tudi obvezno rabo tradicionalnega glasbenega jezika. To je glasbenikom prineslo veliko prilagajanja, tudi zatajevanje samega sebe. Le redki so se temu uprli, tisti najpogumnejši so odšli na tuje ali bili kako drugače utišani. Na akademiji je posebno med skladatelji zavladala stara garda z Lucijanom Marijo Škerjancem na čelu, kar je utrjevalo tradicionalne prvine in študentom onemogočalo seznanjanje z aktualnostmi. Sprostitev je prišla v 60-ih letih, ko se je Jugoslavija odprla v svet, študentom pa sta bila omogočena udeleževanje festivalov sodobne glasbe in študij v Parizu, Rimu in drugod. Na srečo se je večina potrjevala tudi na tujih odrih in se nato vrnila domov. Iz njihovih vrst je nastala nova garda profesorjev, ki so sledili evropskim izobraževalnim in umetniškim tokovom, kar se do danes ni spremenilo. Sodobna glasbenopedagoška naravnanost in mednarodna odprtost ustanove sta se z osamosvojitvijo države samo še stopnjevali."

Koliko so družbenopolitične okoliščine vplivale na akademijo - težave s prostori, ki so dolgoletne, in tudi kadrovske bitke, ki so bile v nekih obdobjih izrazite ("afera" z Ireno Grafenauer itd.)?

"Če sodim po dokumentih, ki izpričujejo prostorsko in kadrovsko problematiko, ne morem izluščiti konkretnih povezav s političnimi okoliščinami. Težko rečem, da bi bili rektorji in kasneje dekani akademije politično nasprotni aktualnim oblastem in da bi to vplivalo na neuresničevanje potreb po novih ali boljših prostorih, ki jih akademija ni dobila do danes. Pred kratkim se je sicer začela prenova Kazine, ki pa ne pomeni celovite rešitve. Vedno znova se ustavi na pol poti, pa četudi se zdi, da je vse dorečeno in podpisano. Morda so (bili) posamezniki na vodilnih mestih v odločujočih krogih premalo prepoznavni, vztrajni, prepričljivi …, predvsem pa ne dovolj politično dejavni, saj je znano, da je lobiranje na pravih mestih prepotrebno. Kadrovske bitke so prisotne vedno in povsod. Prva generacija profesorjev je bila sad večletnega lobiranja in zakulisnih iger, povojna doba socializma je zaznamovana s političnim predznakom in seveda z jamstvi o lojalnosti oblastem. Od sredine 60-ih let je bilo kadrovanje bolj kot ne naklonjeno zaposlovanju mladih umetnikov, ki so se šolali na prestižnih akademijah in postali priznani umetniki. Iskanje najboljših med najboljšimi je najbolj odgovorna pot do profesorskih kadrov, vendar ima izbira tudi človeško in birokratsko plat."

Gotovo je mogoče brez samohvale trditi, da imamo odlično glasbeno šolstvo v celotni vertikali, če samo pogledamo mednarodne uspehe naših glasbenikov vseh profilov. Tudi Prešernovih nagrajencev je cela plejada, objavljate jih posebej.

"Res je, akademija predstavlja vrh slovenskega glasbenega šolstva in umetniškega poustvarjanja. Generacije profesorjev so si od začetkov do danes prizadevale za organizacijski, pedagoški in umetniški napredek glasbenega šolstva, kar je obrodilo odlične sadove. Imamo vrsto priznanih solistov, ansamblov, orkestrov, pedagogov in raziskovalcev, ki posegajo po najvišjih odličjih in žanjejo mednarodne uspehe. Posamezni profesorji so sodelovali pri razvoju predmetnih področij, se borili za status glasbe v splošnem šolstvu, razvijali nove programe, sledili potrebam glasbenega šolstva. Akademija je že leta 1960 vzpostavila tretjestopenjski umetniški študij, konec 80-ih let znanstveni magistrski in doktorski študij, zdaj smo tik pred utemeljitvijo doktorskega študija umetnosti."