(INTERVJU) Perje Ikarovo in nova inkvizicija

Tržaška revija in založba Mladika vas je letos nagradila s prvo Prešernovo nagrado za poezijo – za cikel Sezonske haiku kvartine. Kako ste prišli do haikuja?

''Že v nižji gimnaziji mi je 13-letnemu sošolka Titka prinesla v nemščini haikujsko antologijo japonske lirike, ki sem jo s srčnim navdušenjem na mah prebral, prevedel in v poseben zvezek z redis peresom in tušem, okrancljano kot ilustrativno, potem posojal. Med drugim nadvse navdušenemu prijatelju, liriku naturne intime, radijskemu uredniku Slavku Jugu, ki naju je ta lirika zbližala. Kasneje smo z Brankom Rudolfom in Slavkom nastopali po Jugoslaviji. Haikuji so mi zveneli murnovsko. Sam sem brž privzel obliko trivrstičnic in nekaj objavil v gimnazijskem glasilu. Prvi slovenski haikuist je jezuitski misijonar na Japonskem, dr. Vladimir Kos, ki je dolgo objavljal svojo poezijo le na tujem, saj je bil v domovini prepovedan. Haikuiranje je nalezljivo. Nekateri so s pisanjem haikujev dobesedno razpoloženjsko obsedeni. Imamo celo posebej haikujsko društvo. Nedvomno je za haikuiranja značilno, da se je tudi v Sloveniji rodila pobuda za budizem in za vrsto za nas povsem nove mentalitete ali doživljajskih kapric."

Na spletu ste izdali e-roman o čudakih in čudežih Perje Ikarovo. Vaš obsežni roman Ikarovo perje je izšel 1980. pri Založbi Obzorja. Kaj ju povezuje?

''Zgodil se je redek besedni čudež, z istim izhodiščem besed, ki jih je Bog izrekel Mojzesu, ko ga je ta vprašal, kako naj Gospoda predstavi svojemu ljudstvu. Odgovor se glasi: 'Jaz sem, ki sem.' V obrnjenem smislu v romanu Perje Ikarovo pa se glasi: 'Sem, ki sem jaz.' Tako sledi Perje Ikarovo vnazaj od zadnje do prve strani po odstavkih in stavkih Ikarovega perja, ko je konec začetek in začetek konec. Česa podobnega v svetovni literaturi sicer še nisem zasledil, a težko je biti – prvi in neponovljiv. Literarni sladokusci, komparativisti, slavisti, literarni kritiki in literarni zgodovinarji, celo psihologi, klinični psihologi in drugi so se znašli s Perjem Ikarovim pred novo uganko, ki jo je treba scela dešifrirati. Kajti 'Jaz sem, ki sem' se zdi enako kot 'Sem, ki sem jaz!. Gre za istega Boga in istega Mojzesa, le da v obrnjenem večnostnem pomenu, ki je sama resnica romana ali metafizično hermenevtični temelj povedi skozi nevezano besedo.

Zgodba v Perju Ikarovem se začne z bitjo in smrtjo in jezikom in se konča v dogodku samouresničenja, kar ni niti podobno, kot se začne natisnjeni roman Ikarovo perje. Pomen labirinta – blodnjaka zverinjaka in literarnih oseb se zafeclja v svoji smiselnosti vsega bivajočega, toda virtualno."

Rojen Mariborčan ste. Bili ste čudežni otrok, pravijo. Vaše mariborsko obdobje je bilo povezano tudi z Večerom, Katedro, Veselo jesenjo ...?

"Objavljal sem v Katedri in Večeru. Mnogi so me imeli za kavarniškega filozofa. Ves čas sem mnoge inštruiral – vedno zastonj. Pisal sem tudi maturitetne naloge in diplome, ki so se jih učili na pamet. Na željo mariborskih študentov prava sem imel tečaj osnov latinščine. Učil sem srednješolce, študentke, študente, pa ne samo jezikov. Pri inštrukcijah sem bil vedno strog, metodičen. Že mlad sem bil ustvarjalni deloholik. Ko so vrstniki igrali nogomet, bili športniki, sem se sam radovedno učil ali ustvarjal, tudi likovno. Pisal sem sprotno literarno in likovno kritiko v Večeru. Vsaj dvajset let sem sourednikoval v reviji Dialogi. Bertiju Rodošku sem napisal 'štajersko himno' V štajerski kleti, ki jo poje Alfi Nipič. Družil sem se največ z likovnimi umetniki, od svojih profesorjev risanja Ivana Kosa ali Branka Zinauerja do Bogdana in Ivana Čobala, Zmaga Jeraja, tudi z Gabrijelom Kolbičem. S Slavkom Tihcem sva kdaj praznovala skupaj rojstni dan – rojena sva istega dne.

Že zamlada sem prebral v izvirniku domala vsega Franza Kafko, Sigmunda Freuda, Alfreda Adlerja, poleg francoske, zlasti nadealistične poezije in nemških avtorjev, mnoge sem tudi prevedel. Prevedel sem tudi Wittgensteinov Tractatus logico pshilosophicus, a zanj ni bilo nobenega zanimanja, podobno ne za Lautréamonta in njegove Maldororjeve speve. V Mariboru sva s kulturnim urednikom Večera Francem Šrimpfom ustanovila Podružnico Društva slovenskih književnih prevajalcev, kjer sem bil podpredsednik."

Maribor ste zapustili v 80. letih prejšnjega stoletja in odšli v Ljubljano.

''Svoja življenjska obdobja delim na štiri: prvo je mariborsko mladostništvo-mladeništvo. Ustanovil sem nekaj pollegalnih društev – prijateljev zamejskih ali avstrijskokoroških Slovencev, izseljenstva. Večkrat sem bil trn v peti zagnanim fanatikom. Tudi maturitetno nalogo Fenomenologija, ontologija in eksistencializem so mi prepovedali, tako sem maturiral iz Franza Kafke, pod pretvezo, da obdelam življenje in delo Ivana Cankarja.

Sledilo je obdobje študija: med Mariborom in Ljubljano, delovanje v Društvu slovenskih pisateljev in Slovenskem centru PEN in v ljubljanskem in mariborskem, tudi v jugoslovanskem kulturnem življenju - prijateljevanje s staroslovenskimi in avantgardnoslovenskimi ustvarjalci. Sam sem ostajal vedno neodvisen. Tretje obdobje je le ljubljansko, ko sva si z ženo uredila družinsko življenje in delo; moja pokojna Jelena je bila slikarka. V Ljubljani sem ustanovil več kulturnih institucij in društev – jezikoslovno in kulturno Kopitarjevo društvo Slovenije, ko sem rušil kult sovraštva do velikega knjižničarja in jezikoslovca; heraldično, genealoško, veksiološko društvo Slovenski ščit. Ustanovil sem Umetniško združenje Luwigana.

Ko me je obiskal prijatelj, slavni ameriški pesnik Max Schwartz, sva z ženo priredila prvi slovenski jam session v kavarni hotela Slon, igral je odlični jazzovski kvartet Quatebriga, z bobnarjem Alešem Rendlo. Prijatelj Max, nekdaj cimer z Jimom Morrisonom, je vnesel nekaj duha človekovih pravic kot bojevnik zoper rasno in politično diskriminacijo. Četrto ljubljansko obdobje je prineslo digitalizacijo in spletni portal Intely Way, nato Wordpress.

Sprva sem pogrešal v metropoli nekaj štajerske ljudske širine, saj sem nasprotnik centralizmov in značilno razosebljene in puhle paragrafarske birokratščine. Ljubljanske prijatelje pa sem imel še mladeniško, ko sem prejel tako rekoč najstnik nagrado Mladih potov."

Danes imate hude eksistenčne težave?

''Poklicni književnik in prevajalec sem se res znašel ob razosebljeno togi birokraciji na robovih preživetja – skupaj s sinom fotografom. Toliko gorja, kolikor sem ga moral prestati, je skoraj omejeno s smrtjo, a sem preživel tudi doslej najhujše udarce usode. Večkrat sem moral izprazniti stanovanje ljudi in stvari, kot se reče. Bil sem po krivici vržen na cesto, mojo starostno državno pokojnino so odpravili in jo nadomestili z denarno socialno pomočjo iz javnih sredstev, kar z odločbo izplačuje zdaj CSD Ljubljana Šiška. To pomoč mi je že nekajkrat odvzel. Ko so mi zaplenili premično premoženje, sem brž ustanovil Hišo rešitve za dvig ljudi iz zdrsa in stiske – Klub brezdomcev Ljubljana, z blizu 400 registriranimi člani. Sestankoval sem pri varuhu človekovih pravic Matjažu Hanžku, pri starem literarnem kolegu, ki pa s svojo uradniško suito ni ukrepal, podobno kot ne policijski sindikat in ne tedanja županja Danica Simčič. Velika sredstva so se prelila v turizem in gostinstvo namesto v reševanje sociale."

Odtlej ste socialno po svoje prizadeti?

''Nekaj časa sem prenočeval v zabojniku za brezdomce, nato tudi v samskem domu, potem pa je kulturni minister posredoval pri Javnem stanovanjskem skladu MOL. Dodelili so mi tako imenovano nujno bivalno enoto v Tesarski 16, kasneje pa nujno bivalno enoto v izmeri 16,99 kvadratnega metra na Celovški. Ko sem državnega predsednika Pahorja med obiskom Kraljev ulice prosil, da bi mi pomagal prejemati denarno pomoč iz javnih sredstev s strani CSD Ljubljana Šiška, je mojo zadevo oddal, češ da nima pristojnosti, socialni inšpekciji, bivša socialna ministrica Ksenija Klampfer pa je moj primer oddala avtomatsko – delovnemu sodišču. Nihče mi ni priskočil na pomoč, ko sem bil dokazano brez dohodkov."

Za vas so se zavzeli mnogi prijatelji, zlasti mariborski?

"Center za socialno delo Ljubljana Šiška me je sodno osumničil, da sem celo kakor nevarna oseba brez opravilne sposobnosti in da zato potrebujem skrbnico ali skrbnika ter da me proti lastni volji pošljejo pod posebnim nadzorom v psihiatrično ustanovo. Seveda so 'moje punce' v Slovenskem centru PEN odreagirale tako kot običajno ženske, ko se zavzemajo za človekove pravice in človeško dostojanstvo.

Enako so odreagirali v Mariboru - od akademskega slikarja Bogdana Čobala, kulturnega organizatorja in založnika Dušana Hedla, osebnih prijateljev Zdravka in Stojana Kravanja, moje poročne priče, gledališčnika Petra Boštjančiča, vse do starega kolega Antija, odvetnika Ivana Gorjupa, ko so izvedeli, kaj počno z menoj - zlasti ko sem telesno opešal, po srčni operaciji. Zame se je zavzel tudi bivši predsednik ustavnega sodišča in ugledni diplomat Ernest Petrič, a je bil, kot pravi, grobo odbit."

Psihiatrinja vas je razglasila za opravilno nesposobnega, kaj za vas to pomeni?

''Niti kot nasprotni udeleženec sodno nisem kak storilec, ampak prej nasprotno - v mejnem forenzičnem kot izvedenskem mnenju – brez dokazov pa me je psihiatrinja po bifejskem kratkem pogovoru na sodišču obravnavala kot opravilno nesposobnega in uničili so mojo enoroditeljsko družino. To imenujem, po psihiatru Thomasu Szasu in njegovi Fabrikaciji norosti - nova inkvizicija. O psihiatričnem izvedenskem mnenju sem poročal pisemsko Komisiji za medicinsko etiko, saj se zavzemam za deontološki položaj zdravništva.

Torej? Pripravite se! Morda vas jutri, bolnega v trpljenju in bolečinah, obišče forenzična psihiatrinja, vas povabi kar prijazno na krajši bifejski pogovor, potem pa vam sodišče pošlje poziv, da ste po psihiatričnem mnenju opravilno nesposobni, in vam odvzamejo celo volilno pravico ter vas, proti vaši volji in pod posebnim nadzorom, vržejo v zaprti oddelek psihiatrije.

In kdo bo delal v umetnostih? To pa birokratov v razosebljeni pozi nove inkvizicije več ne zanima.''