(INTERVJU) Rumena Bužarovska: Ne precenjujmo 21. stoletja

Pogovarjali sva se tik pred premiero drame Moj mož v ljubljanski Drami. Rumena Bužarovska je ena najbolj prodornih makedonskih pisateljic in literarnih glasov regije. Je tudi prevajalka in profesorica ameriške književnosti na skopski Univerzi Cirila in Metoda. Izdala je štiri zbirke kratkih zgodb, med njimi je Moj mož, preveden v številne jezike, resnična uspešnica zlasti na eksjugoslovanskem prostoru.

V ljubljanski Drami je režiserka Ivana Djilas z devetimi igralkami uprizorila povsem ženski komad, ki je nastal po zbirkah kratkih zgodb Moj mož in Nikamor ne grem. Avtorici odrske priredbe sta Djilasova in dramaturginja Ana Duša, tudi prevajalka zgodb. Makedonska gostja ni prvič v Sloveniji, pred štirimi leti je bila na Vilenici.

Je to za vas prvič, da se je vaš prozni narativ pretvoril v dramskega?

"Ne, to sem doživela marca tik pred pandemijo. Mlada, odlična makedonska režiserka Nela Vitošević je postavila na skopski oder prav tako Mojega moža. Nič nisem sodelovala, dramatizacija je bila režiserkina skupaj z dramaturginjo. Bile so štiri predstave, potem pa je vse prekinila korona. Predstava je bila razprodana, odlično sprejeta. Zadnje, kar sem gledala na odru, je bil Moj mož in včeraj na ljubljanskem odru zopet. Čudno mi je bilo, ko sem ploskala po tako dolgem času. Bilo je vznemirljivo zame prvič in sedaj."

Devet protagonistk je na sceni ljubljanske predstave, kako jih doživljate, te svoje "grde, neumne, pokvarjene, pasivne, a tudi angažirane, pametne, pogumne, groteskne ženske"?

"Meni je bilo strašno ganljivo. Nikoli se nisem jemala preresno in si mislila, da bo kdorkoli resno jemal moje zgodbe. Posebno zato, ker vem, da to, kar ženske pišejo o ženskah, ni nikoli enako popularno kot tisto, kar pišejo moji kolegi."

Berejo vas tudi zvečine ženske? Moški ne marajo knjig o ženskah?

"Ženske že tako berejo več kot moški in berejo literaturo, ki jim je bližja. Zakaj bi nenehno brale o moških izkušnjah, ki nam niso blizu, in se samo učile razumeti moške in njihove poteze. Zmeraj naj bi bile ženske misterij. Zdaj se bolj berejo tudi avtorice. Res me veseli, da se to dogaja v Sloveniji. Da neka pisateljica kratkih zgodb iz Makedonije prodre na slovenski knjižni in gledališki trg, je dosežek. Ganjena sem. Pisanje je zelo intimen proces. Ne morem vedeti, kako sprejemajo moje knjige bralci, zdaj pa sedim v loži in vidim, kako ljudje reagirajo na moj tekst."

Težko je bilo živeti v svetu brez vzornic

Kot profesorica na univerzi v Skopju se teoretsko najbrž ukvarjate tudi z žensko pisavo. Zakaj jo skozi čas še vedno spremlja toliko stereotipov - o sentimentalnosti, sladkobnosti, banalnosti? Največji kompliment za književnico je, da piše kot moški. Tudi za vas to mnogi trdijo. Pa vendar vemo, da se v žensko pisavo po senzibilnosti, nelinearnosti uvršča celo Marcel Proust, David Albahari ...

"Pa Tennessee Williams. Meni so zelo všeč Flannery O'Connor, Alice Munroe in Lucia Berlin. Vse zadrege z žensko pisavo so v neposredni zvezi z družbo. Kakor gleda na ženske, tako pojmuje tudi vse, kar je žensko. Nič se ne bo spremenilo v odnosu do ženskega pisanja, dokler se ne bo spremenila družba. To, kar je prinesel Me#too, ki sem ga v Makedoniji tudi sama pomagala organizirati, pa prvi in drugi val feminizma, vse to moramo imeti v glavi in se zavedati, da napredek ne pride čez noč. V mojem življenju, v 38 letih, se je mnogo vsega spremenilo. Ko sem bila mlada, nisem imela starejših vzornic. Težko sem našla žensko, ki bi me v družbi podpirala, kvečjemu so bile sovražnice. V akademskem okolju in drugod. Težko je bilo živeti v takem svetu brez vzornic. Sedaj ni več tako, svet se je odprl, več je informacij. Pri dvajsetih letih sem se počutila zelo osamljeno, ko sem pisala o travmah pri ginekologu. Danes dekleta vedo več, enako je v književnosti, zato nas je tudi več pisateljic. In moje zgodbe pridejo celo do Slovenije, do slovenskega gledališča."

Zelo redko se dogaja, da so na odru same igralke, že samo to je subverzivno. Saj vemo, kako je od kanonske dramatike naprej - ali so Julije, Ofelije, ljubimke ali matere, vmes pa revščina stranskih vlog, luzerk. Še zmeraj je tako, tudi v 21. stoletju.

"Absolutno ne smemo precenjevati 21. stoletja. O tem stoletju govorimo, kot da je neka prihodnost, a ni. Celo šovinistični izgovor danes je: 'pa saj živimo vendar v 21. stoletju, saj smo vsi enakopravni'. Prosim vas. Ni tako. Pandemija je natanko pokazala, kako stvari stojijo.

Kar zadeva subverzivnost, imate prav. Kot so na sceni zmeraj večinsko prisotni moški v različnih vlogah, vseh starosti, tako je tudi v literaturi. Tudi to, da so v predstavi Moj mož tudi starejše igralke, se mi zdi zelo pomembno. Moje zgodbe ne govorijo le o dekletih, ki so vir poželenja moških, ljubimke. Starejše igralke so lahko po navadi le ljubosumne matere ali babice, zanje se redko najdejo normalne vloge. Ko jih dopolniš trideset, nisi več zanimiv. Ko nehaš biti seksualna inspiracija, moraš rojevati sinove, se poročiti ... V ljubljanski predstavi so vse igralke sijajno opravile svoje delo. Všeč mi je, kako je režiserka ideološko zagrabila temo."

Zanimiva je teza režiserke Ivane Djilas, da si protagonistka dovoli biti tudi antiheroina. Vaše ženske se ne ujamejo v past, da bi bile samo žrtve moškega ali družbe, so aktivne soudeleženke odnosov?

"Ženske so lahko tudi čisto brezzvezne, lahko si privoščijo biti nepopolne, ne da bi jih bilo za to sram. Vse to je treba pokazati, nepopolnost, ki je ženska. Vsakršne smo, a v književnosti in medijih nismo tako predstavljene. Zmeraj se išče popolnost, in ko ženski spodleti, je njen neuspeh hujši od moškega. Zmeraj pravijo, ko govorijo o političarkah, da morajo biti boljše od politikov. Ne želim si, da je boljša, naj bo enaka. To bi bilo čisto dovolj, če bi bila enako slaba. Zakaj si tega ne bi dovolile?

S prijateljico v Skopju prirejava dogodek, na katerem ženske pripovedujejo zgodbe - PičPrič. Prav iz tega izhajamo, da niso vse ženske na sceni popolne."

Za vas je značilna nepatetična naracija, polna humorja. Zanimivo, kako je humor pri ženski, pri pisateljici subverziven. Humor je vedno povezan s pozicijo moči, kajne?

"Humor je bil od nekdaj subverziven. Doktorirala sem iz humorja, zanimala me je ženska perspektiva. V bistvu se humor uporablja za dominacijo. Eno je tehnika humorja, to, zakaj je nekaj smešno, se imenuje teorija superiornosti. Gre za to, da zmeraj nekdo, ki je intelektualno močnejši, ponižuje drugega, šibkejšega. Tisti, ki je močnejši, se šali, šibkejši pa šalo trpi. Da humor proizvedeš, moraš imeti kognitivno moč, biti inteligenten. Inteligenca je po navadi moška reč, emocija ženska. Empatija ubija humor. Če sočustvuješ z nekom, ki ga izsmejavajo, ni več smešno. Humor se ne sklada s principom ženskosti, empatije. Hkrati pa ženskam po tradiciji humor ni dovoljen, ker je superioren, dominanten, intelektualen. Tisti, ki se šali, ima moč. Tudi seksualno je močan, zato je dovoljeno biti smešen zgolj starejšim ženskam. Ko izgubijo seksualnost, se lahko šalijo. Zato so popularne babice, ki govorijo o seksu. Humor je telesen, ko se smejimo, izgubimo kontrolo nad telesom, kar ženski ni dovoljeno. Ženske se najbolj smejejo, ko se šalijo moški. Vse to me je zanimalo in namerno uporabljam humor v svoji literaturi. Rada uporabljam skatološki humor, abjektne situacije, estetiko grdega. Ženske ne smejo govoriti o bruhanju, dlakah, menstruaciji, sama pa vse to namerno vstavljam v svoje pisanje, ker je normalno in funkcionira."

Pisana revolucija in kaj je bilo potem

V svojem življenju ste bili zelo politično aktivni. Sodelovali ste v tako imenovani pisani revoluciji. Dosegli ste z vsakodnevnimi protesti odhod vlade. Izplačalo se je?

"Pisana (šarena) revolucija je bila zaradi študentskih protestov, z njimi se je začelo. Pogosto so nam očitali, da so bili tujci za vsem skupaj, a najpomembnejše je, da človek dela tisto, kar v nekem trenutku mora. To je kot volitve. Ko greš volit, pokažeš revolt, da nisi zadovoljna. Naporno je bilo, ker je trajalo mesece vsak dan. V tistem času nismo veliko živeli, a živeli smo dobro, ker smo se vsi strinjali, imeli isti cilj. Bila je strašna energija, avtoritarni režim nas je povezal. Bili smo vseh generacij. Začelo se je z aktivisti, z mladimi in se čedalje bolj širilo. Tudi pri vas je vsak petek in v tem času korone ni lahko. Danes se mi zdi vse tako davno, pa je minilo komaj štiri leta. Bilo je tako stresno, da sem potlačila. Sledilo je razočaranje in vsi, ki smo skupaj protestirali, nismo več na isti strani."

V zbirki novel Nikamor ne grem govorite o dilemi ostati v domovini ali oditi iz nje. Tudi pri nas je močna miselnost, da doma ostajajo luzerji, tisti, ki so kaj vredni, odidejo, seveda na Zahod. V Makedoniji je beg možganov skrb vzbujajoč, tudi v akademski skupnosti, kajne?

"Strašno je. Navadila sem se kot ženska na to, da zmeraj nekaj, kar počnemo, ni v redu. Če smo družbenokritične v feminističnem smislu, nas zmeraj napadajo. Če mi kdo pravi, da sem luzerka, ker sem ostala, natančno vem, kako mu odgovoriti. Spoštujem vse tiste, ki so ostali. Obenem pa tudi ne morem kritizirati onih, ki so odšli. Emigracija je povsem normalna, tudi moj brat živi v Angliji, teta v Arizoni. Sama prihajam iz družine beguncev, moj ded je begunec iz grške državljanske vojne, pa tudi babica. Zato so migracije zame nekaj povsem običajnega. Mi pa gre na živce obsojanje vseh, ki odidejo na Zahod, da naša država ne velja nič. To moramo preobrniti, ker je ta pesimizem do lastne države, regije zelo škodljiv. Ne dovoljuje nikakršnega razvoja, kajti če je ljudem vse sranje, potem jim tudi narediti ni treba ničesar. Nekateri imajo intimno občutek superiornosti, da si jih država ne zasluži, zato iščejo boljše življenje zunaj, a pogosto ni tako dobro, kot so si predstavljali. Potem so nesrečni v težkem življenju migranta. Nikomur, ki odide, ni lahko. Pravkar sem na zoomu poslušala debato ameriške pisateljice Rebecce Solnit. Rekla je, da je mesto edina stvar, na katero se je moč opreti, ker se edino ne menja. Vse drugo fluktuira, zato je mesto stabilno in lepo. Ko odideš, to izgubiš. Naš, makedonski kompleks manjvrednosti je izrazit, imamo ga celo do drugih držav v regiji, z izjemo Bosne."

Slovenci in Makedonci imamo veliko skupnega od nekdaj, radi pojemo, pijemo, bolj krotki smo, nismo kot Srbi, ki "izgubljajo v miru in pridobivajo v vojni"... Je res neka bližina med narodoma?

"Res veljajo neki stereotipi za oba naroda. Edini imamo drugačna jezika, manj nas je. Dvomilijonska naroda, majhni državi, res je polno podobnosti. Kadar sem v Srbiji, me imajo vedno za Slovenko, ko me slišijo."

Mnogi Makedonci, denimo Aleksander Popovski, ki vodi mariborsko Dramo SNG, pravijo, da bi bilo bolje, če bi slavne prednike iskali v Cirilu in Metodu, ne pa v Aleksandru Velikem. Goran Stefanovski ni hotel govoriti v intervjuju, ki sem ga imela z njim 2012., o makedonskem nacionalizmu, o prenovi Skopja, aktualni mitomaniji. Kaj pravite?

"Vi imate v Ljubljani na glavnem trgu pesnika, mi pa vojaka, in to 30-metrskega. To, kar se je zgodilo s Skopjem, je velika travma. Nenad Veličković ga je imenoval 'šiznilend'. Moj prijatelj, pesnik iz Mostarja Marko Tomaš, ki piše tudi za Večer, je, ko je prišel v Skopje, dejal, da ga spominja malo na vojno. Zelo je razumel travmatičnost nasilnega spreminjanja mesta, ki nosi v sebi konflikt, korupcijo, furanje nacionalistične ideologije, šovinizma, pa še stalo je veliko. Ničesar pozitivnega ne prinaša. Vidi se, da je avtoritarno. Po navadi je ljudem smešno. Sama sploh ne hodim po centru mesta, ker je zame travmatično.

Nič čudnega ni, da Goran ni hotel o tem govoriti, ker boli. Dolga leta je živel v Canterburyju."

Kanadska pisateljica Sheila Heti v romanu Materinstvo govori o tem, ali si ženska lahko privošči danes, da ni mati, in o nasilju družbe do takih žensk. Jo poznate?

"Žal ne. Tudi sama nimam svojih otrok. Težko je. Nihče ne sprašuje moških avtorjev, ali imajo otroke. Kdo ve, koliko otrok imajo pisatelji in ali sploh skrbijo zanje. Grozno je, ko književnice na festivalih sprašujejo po otrocih. Pa že tako so redke, saj morajo biti doma z otroki. Koga od moških, ki lahko imajo celo šest otrok, sprašujejo v javnosti o tem. Super bi mi bilo, če bi bila lahko oče. Da bi imela nekoga sladkega, ki bi me imel rad, se zabavala z njim, a ga tudi zapustila, kadar koli bi morala kam. Manj prijetne reči v zvezi z otrokom dela pač mati. Te dvojne standarde moramo prekiniti."

Kje dobite material za svoje zgodbe, iz resničnih pogovorov z ženskami?

"Kombiniram, zlagam iz svojega življenja in tega, kar vidim, slišim. Tako gradim zgodbe, opazujem, berem, poslušam in sešijem."

Je dihotomija med profesorico in avtorico težavna? Tudi sami sebe prevajate v angleščino?

"Profesura mi koristi. Prevajati sem se začela pred kratkim, veliko se naučim pri tem delu. Prevod je super test, ob njem vidiš strukturo jezika, moč izpovedi. Ni prijetno, a koristi. Ko analiziram ameriško književnost vsako leto z drugimi študenti, se vedno naučim česa novega."

Ne pišete drugih žanrov, le prozo?

"Zanimivo, da sem prav v teh pandemičnih časih napisala prvi scenarij na osnovi svoje kratke zgodbe. Podprl nas je celo Makedonski filmski fond. Gre za mlado dekle, ki gre prvič h ginekologu v državno bolnišnico. Tudi scenarij za dolgometražni film sem napisala. Izhajala sem iz svoje zgodbe Osmi marec iz zbirke Nikamor ne grem. Ta zgodba je tudi v ljubljanski predstavi."