Jazz v Narodnem domu: Slabi časi, dobre vibracije

No, pa je glasbeni cikel Jazz v Narodnem domu z drugim koncertom sezone 2021-2022 le prišel nazaj v svoj topli domek. Torej v mariborski Narodni dom (ND). A ne na mali oder, v med vali epidemije covida-19 obnovljeno kletno dvoranico, kjer se ob normalnejših razmerah v bolj intimnem, že kar klubskem vzdušju odvija večina dogodkov.

Interes omejitvam navkljub

Trenutni ukrepi pač narekujejo večji razmik med (pod prisilo vladnih odlokov maskiranimi in že pred nakupom vstopnic ter nato še pred vhodom glede izpolnjevanja pogojev PCT dosledno preverjenimi in legitimiranimi) obvezno sedečimi obiskovalci. Kar bi bilo glede na (celo po merilih iz predkoronskih časov) precejšnje zanimanje za torkov koncert v manjšem prostoru nemogoče uresničiti, v veliki Maistrovi dvorani dve etaži višje pa je ostalo celo še malenkost rezerve.

Velika in perspektivna imena - sploh iz domovine jazza - pač a priori pritegnejo nekaj več pozornosti. Če gre za izvajalce, ki izdajajo svoje diskografske enote pod okriljem tako svetovno znanih založb s tako dolgo tradicijo prav v improvizirani glasbi, kot to velja za ameriško Blue Note - eden njenih sloganov je v prostem prevodu Najboljše (oziroma najfinejše) v jazzu že od leta 1939 -, pa seveda še precej več. In tako so bili skoraj vsi sedeži (nekaj manj kot sto po grobi oceni) zasedeni. Sestava publike pa mešanica stalnih, občasnih in le izjemoma za aktivno udeležbo dovolj zainteresiranih obiskovalcev tovrstnih dogodkov.

Ameriški kvartet Good Vibes vodi 25-letni Joel Ross, eden najbolj obetavnih mlajših vibrafonistov, ki se je v Sloveniji predstavil sploh prvič. Generacijsko so mu blizu in po izvajalski virtuoznosti povsem kos tudi vsi člani zelo dobro uigrane zasedbe - saksofonist Immanuel Wilkins, kontrabasistka Kanoa Mendenhall in bobnar Jeremy Dutton.

Kdo ali kaj ruši skupnost

Temeljna zasnova precej spominja na prevladujočo zunanjo formo dobre stare tradicije hardbopa in bolj konvencionalnega standardnega jazza z izmeničnim nizanjem solističnih bravur (povsem samostojnih ali ob diskretni spremljavi), dinamičnih duetov (predvsem med melodičnima glasbiloma v ospredju - saksofonom in vibrafonom) ter v dodelane harmonične strukture prepletenega kolektivnega muziciranja. A podrobnejši prisluh je razkril tudi obilico nevsiljivih fines in inovativnih avtorskih prebliskov. Slabo uro in pol trajajoč koncert brez prekinitev je zasluženo požel nedeljeno navdušenje generacijsko in nasploh nadpovprečno heterogene publike.

Naj bo vede in hote ali ne, obiskovalci kulturno-umetniškega dogodka - ob vsej individualnosti vsakogar od njih in vseh razlikah med njimi - vendarle postanejo z njim povezano občestvo, nekakšna tudi v fizičnem prostoru in času ter intencionalno združena skupnost. Njen del so na neki način celo tisti, ki se izogibajo družabnosti in pridejo zgolj pri sebi in zase ali v ožjem zaprtem krogu uživat ob ponudbi vsakokratne prireditve. A interes zanjo večino vendarle pritegne tudi v vsaj neobvezno in mimobežno interakcijo. Vsaj v normalnih razmerah. Ki jih trenutno ni nikjer na vidiku. Dosledno je prepovedana celo vsa spremljevalna ponudba, ko tovrstne socialne stike olajšuje in dodatno spodbuja.

V prvi vrsti je ta vsaj v teh krajih in ob tukajšnjih običajih gostinska. Da se obiskovalci pred dogodkom, po njem in med premori malce osvežijo in okrepčajo, bolj sproščeno neformalno podružijo, izmenjajo vtise, komentarje, kritike, morda v prijateljskem vzdušju navržejo kak klepet še o kom in čem ... Za samo kulturno prireditev kot tako to morda ni bistveno. A za celovito doživetje tudi ni povsem nepomembno. Običajni bife v preddverju dvorane pa po ukazu od zgoraj dosledno zaprt! Še dobro, da so ljubitelji jazza vajeni improvizacije. In tudi vešči »gverilske« samoorganizacije, največkrat v podobi prisrčnic. Vsaj dim puhajoče izobčence in njihove nekadilske spremljevalce na balkonu ND je tako prešvercana flaša žganjice vsaj za kratek čas pred osrednjim dogodkom vsaj približno vrnila v »mood« nekih bolj normalnih časov ...