Umetniki in kulturniki so ves čas jamrali, Prešernov opus je eno samo opevanje nerazumevanja odnosa do literature in pesnika kot orfejanskega poklicanca, Cankar, ki je po izračunih služil kot polkovnik v cesarskokraljevi vojski, se je pritoževal nad narodovim odnosom do umetnosti, kritičen je bil do brezbrižnosti bralne publike in še bolj do tega, kar je bilo družbeno priznano, pa si ni zaslužilo. Bil je eden prvih, ki je uporabil besedo kulturni delavec in pri tem opozoril, da izkoriščanje umetnika ni nič drugačno od tistega, ki mu je izpostavljen tovarniški kolega, in bil tudi na tem področju pred časom, piker, preroški, zajedljiv.
V tem je predhodnik vseh, ki se danes ukvarjamo z umetnostjo, aktivno, kot poustvarjalci in njeni premišljevalci. Medtem smo res dobili nevladne zavode in agencije, ki permanentno opozarjajo na slabšanje stanja, na prekarizacijo poklicev, na njihovo izginjanje. Pri tem prihaja do vse večjih razlik med zaposlenimi in samozaposlenimi in včasih imam občutek, da tudi institucije, ki kot svojo robo ponujajo ravno dela prekarcev, naj gre za filmsko industrijo, galerije ali pa založbe, gladko prenašajo pritiske navzdol, na najbolj obremenjene in izpostavljene.
Tri četrt delovne dobe, ki se stalno podaljšuje in se mi upokojitev tako vsako leto še malo bolj odmakne, sem preživel v samostojnem poklicu. Težak na področju kulture se včasih ne brez ironije poimenujem, pisec širokega spektra, vsaj na področju gledališča in literature in še česa zraven, priložnostno. Seveda razumem, da je pri mojih letih v pregretih ekonomijah in ob dejstvu, da živimo v svetu hitrih priložnosti in brbotanja idej, vsakdo na neki način tehnološki višek, razumem, da uredniki želijo nove obraze - se pravi stile in poglede. Zadnje čase, in koronakriza je to zaostrila, me vznemirja in plaši, kako hitro je padel ugled kulturi, kdo vse si kar naenkrat upa rovariti proti njej in kdo vse si upa o njej izrekati vrednostne sodbe - to je tista demokratizacija okusa, pred katero je svaril Nietzsche. Večinoma pogubne: ne mislim samo na prostodušne izjave, ko politik - velja za oba spola - flegma reče, da stvari pač ne razume in da naj torej na trgu propadejo, ker verjame v samouravnalno moč trga. Kadar jim to prija, kadar je treba dokapitalizirati banke, je to pač intervencija, ki naj rešuje trg na njegovem zdrsljivem področju. Večji problem je dejstvo, da se je protikulturni govor zažrl v vse pore, tisti, ki so še včeraj spletno anonimno rovarili proti umetnikom kar počez ali proti drugače politično opredeljenim, si zdaj upajo v istem poniglavem tonu spregovarjati z vladnih portalov, ker so jih, zveste in ne preveč brihtne jurišnike, tam zaposlili. Pri tem uporabljajo zvrhano žlico demagogije, v stilu: kulturniki so paraziti, gre za lenuhe, ki se napajajo iz proračuna in podobno. Neumnosti: ob plebiscitu ob slovenski osamosvojitvi smo se zavedali, da bomo morali, čeprav majhni, imeti vse institucije, kot jih imajo veliki. In s subvencijami podpirati kulturo, ker ob potencialnih dveh milijonih publike ta na trgu ne more preživeti. Ker trga ni, ker nimamo niti zakonov, ki bi podpirali mecenstvo in sploh. Ni večje nevednosti - ali zlobe - od očitkov samozaposlenemu v kulturi, da je lenoba. Pri honorarjih, ki so v obtoku, in pri vse bolj zaostrenih pogojih s strani ministrstva je moral že za pridobitev statusa krepko garati, kaj šele za preživetje. Pri čemer je samozaposlenost samo krinka za brezposelnost: večina samozaposlenih po podatkih tistih, ki jih zbirajo in razumejo, ne zasluži minimalne plače. Vendar smo to vzeli v zakup, novo je tisto, kar je rekel eden mlajših samozaposlenih igralcev: vse bi še šlo, samo zmerjanja s strani topoumnežev ne prenesem. Te antikulturne klime, izbruha antiintelektualizma.
Dodatno je stanje poslabšala še epidemija. V gledališčih je prazno, tudi kadar so dvorane - po novih kriterijih - polne. Predvsem manjkajo ritualnost, druženje, bližina. Gledališče, ki izhaja iz obredja, tako obvisi v zraku, z maskami na obrazu in telesno distanco si od daleč ogledujemo, brez skupnega dihanja, zatesnjeni z maskami, vse to otežuje oglede. V proizvodnji s tem nimajo težav. Dilemo je lepo razložil še en samozaposlen igralec: v gostilni načeloma ni virusa, dokler nekje v kotu ne začne fant igrati na kitaro. Takrat to postane žarišče, čeprav je oddaljen tistih obveznih šest ali osem metrov. Slovenija ima ob Belgiji, ki jih je uvedla šele po tem, ko je pristala na rdečem seznamu, najbolj restriktivne ukrepe glede kulturnih druženj, je ena redkih, ki ni finančno pomagala kulturi ob koronakrizi, in verjetno edina - razen svetilnikov znotraj Višegrajske skupine -, ki je znižala sredstva. Bog, odpusti jim, čeprav vejo, kaj delajo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
