(KRITIKA SPLETNE PREDSTAVE) Še en obraz družinske patologije

Petra Vidali
25.03.2021 06:00
Polly Stenham: Ta obraz, prva slovenska uprizoritev, Mestno gledališče ljubljansko, ogled spletnega prenosa 21. marca
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Matej Zemljič in Tjaša Železnik
Peter Giodani

Ta obraz je drama iz leta 2007, prvenec takrat 19-letne Britanke Polly Stenham. Besedilo je nastalo v znamenitem programu za mlade pisce, ki ga izvaja londonski Royal Court Theatre, v katerem so leta 2007 Ta obraz krstno uprizorili v režiji Jeremyja Herrina, mater alkoholičarko pa je igrala Lindsay Duncan. Ta obraz in njegova avtorica sta postala prava senzacija. Deloma tudi zato, ker naj bi bil precejšen del dramske zgodbe avtobiografski, razmerje avtorice z materjo naj bi bilo zapleteno, z očetom pa odtujeno.

Res je tako tudi v drami. Petnajstletna Mia v internatu s sošolko izvaja surov iniciacijski obred nad mlajšo punco. Tolerirani tradiciji fizičnega in psihičnega izživljanja prida inovacijo, punco zadrogira s strašljivo dozo valiumov. Takšno, da bi jo komaj prenesla še njena mama, razvalina, ki jo poganjajo samo še alkohol in anksiolitiki, prenaša pa samo še sin. Oče se je ločil in zbežal na drug konec sveta, kjer si je ustvaril novo družino. Stara družina je zanj samo položnica, ki jo je žal pač treba redno plačevati, da ima mir. Ampak ko Mia domačo destrukcijo pretihotapi v internat, je miru konec. Mio izključijo in oče prileti nazaj, da bi rešil situacijo.

Dramska pisava Polly Stenham je bila označena kot "sveža, pop, a hkrati ostra". Ostrine in svežine smo, zlasti v mladih britanskih pisavah, vajeni, takšni družinski portreti pa so tako ali tako klasika že skoraj poldrugo stoletje. Ker so vse podmene dobesedno servirane, ker ni izpustitev, zamolkov ali kakršnekoli nadgradnje, je drama res tudi precej "pop". Kot njeno največjo kvaliteto bi izpostavila zelo dobro postavitev mladih akterjev oziroma verjetno kar mlade generacije. Zlasti Mia se zdi jezikovno in sociološko izrezana slika in prilika današnjih mladostnic. Zasluge za to, da je tako tudi v uprizoritvi, je treba razdeliti: med prevajalko Evo Mahkovic, režiserko Tijano Zinajić, ki se je odločila za direktno in dinamično podajanje, in igralko Lucijo Harum. Sicer nisem prepričana, da je ta oseba, ki je dobro postavljena v čas, tudi psihološko dovolj razdelana, a bi bilo tudi krivdo treba razdeliti (pri čemer bi izpustili prevajalko in vključili dramatičarko).

Lara Wolf je zelo suverena v vlogi zelo suverene, do skrajnosti prignane amoralne narcistične sošolke. Matej Zemljič kot Mijin brat Henry ima zelo težko vlogo, mama ga ne postavlja le v incestuozno, ampak skoraj transspolno razmerje. Če bi zase izbral moške, bi ona ostala njegova edina ženska, se prepričuje mati. In prav kot lepa mamina lutkica zmore na trenutke osupljive globine. (Če jih ni več, je spet kriva najprej drama, ki se ne more dovolj temeljito posvetiti vsem podmenam.) Vsekakor je to najbolj poglobljena vloga v uprizoritvi.

Očetu in materi oziroma nekdanjima partnerjema sta drama in uprizoritev namenili res različni vlogi: on, Gregor Gruden, v tej družini pravzaprav res več "ne igra nobene vloge", medtem ko je mati vseprisoten, pretiran in tudi karikiran lik. Tjaša Železnik mora ves čas ohranjati skrajno mero norosti in bolečine.

Spletni prenos uprizoritve Ta obraz je režiral Klemen Dvornik in poskrbel, da smo obraze res videli.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta