Kužna znamenja in zavetniki pred kugo

Beseda 'znamenje' ima v slovenščini več pomenov. Kakorkoli jo rabimo, vedno označuje to, kar nas nečesa spominja ali na nekaj opozarja, kar ostaja dlje časa in se tako razlikuje od kratkotrajnega, bežnega, manj važnega in hitreje minljivega." Tako je zapisal Marijan Zadnikar v knjigi Znamenja na Slovenskem (Slovenska matica, 1970).
Slovar slovenskega knjižnega jezika zabeleži tudi "bežne, manj važne in hitreje minljive" rabe besede, znamenitega slovenskega umetnostnega zgodovinarja pa so zanimale presežne dimenzije pojma. Takšna so namreč tudi znamenja kot "na prostem postavljen likovni izdelek ali manjša arhitektura", ki imajo lahko različne oblike, vedno pa so bila postavljena za to, da bi nekaj pomembnega zaznamovala.

Najprej kot spomin na nesrečo, potem kot upanje, da bi nesrečo odvrnili

Motivi za postavljanje znamenj so se s stoletji spreminjali. V srednjem veku so bila znamenja pretežno "spomin na neko nesrečo, umor, rop ali vsakršno hudodelstvo", na že prestano zlo skratka. Če naletite na znamenje na križpotju ali ob poti, je skoraj zanesljivo priča odvzetega življenja. Kdor je nekoga umoril, je moral za pokoro (dati) postaviti znamenje. V nekem smislu so takšna znamenja spomeniki starega prava.
S prelomom srednjega veka in njegove miselnosti - pri nas se je to dogajalo pozno, v 17. stoletju - so se tudi te stvari spremenile, pravi Marijan Zadnikar. "S postavitvijo znamenja so se namreč poslej želeli ljudje že vnaprej zavarovati pred elementarnimi in drugimi nezgodami, v čemer se morda po svoje dobro izraža spremenjen človekov odnos do sveta in do stvari okoli njega, ki jih je poslej le presojal drugače kakor njegovi predniki v srednjem veku. Ne več popolna vdanost v neizprosno usodo, ki se je ne da spremeniti, temveč upanje, da se da stvari morda le obrniti v dobro in se - še vedno z božjo pomočjo seveda - obvarovati zlega. Za dosego tega pa je treba nekaj žrtvovati in dati svoji prošnji tudi vidnega izraza s pozidavo znamenja."

"Vendar ne po pravici"

"Zaradi velikih kužnih epidemij, ki so več stoletij prizadevale tudi naše dežele in množično morile ne samo prebivalce, temveč tudi domače živali, je res nastalo marsikatero znamenje. Največkrat so jih preživeli postavljali na skupnih ali posamičnih grobovih kužnih mrličev nekje izven pokopališč in naselij. Taka znamenja so lahko zidana ali pa klesana iz kamna in stoje še zdaj ponekod na majhni zemeljski gomili ali groblji. Marsikje so pod njimi že izkopali kosti za kugo umrlih in tamkaj pokopanih. Po funkciji so ta kužna znamenja pravzaprav nagrobniki, postavljeni v spomin na umrle še zato, da bi bila drugim prihranjena njihova usoda."
Mnoga znamenja pa so bila postavljena v zahvalo za uslišane prošnje ob drugih boleznih, vojskah (turških vpadih na primer) ali drugih nesrečah. Večinoma pa tudi takšna znamenja ljudje imenujejo kužna, pravi Zadnikar. "Vendar ne po pravici." Do zamenjav pogosto prihaja, ker je za posamezno znamenje zgolj po njegovi obliki največkrat nemogoče povedati, zakaj je bilo postavljeno, saj se posamezne tipske skupine ne vežejo izključno z določenim namenom. Znamenja pač niso prometni znaki.

Pridevniki označujejo barvo spomenika ali težo dogodka

Zadnikar je raziskal tudi ljudska poimenovanja teh spomenikov: "Ne le za lesena razpela, temveč tudi za zidana in kamnita znamenja je na Štajerskem še splošno v rabi ime 'križ', ker je bilo razpelo redno nameščeno v eni izmed njegovih vdolbin. To ime potem vežejo s pridevniškimi vzdevki, ki podobno kakor pri znamenjih lahko označujejo barvo spomenika ali pa težo dogodka, na katerega spominjajo (na primer Črni križ pri Hrastovcu, 'pomorni' ali 'pomorski' križi zlasti v vzhodnih predelih v pomenu kužnih znamenj, podobno tudi 'beli križ', ker je bil z apnom naslikani križ nekdaj znak kužne bolezni ...)." Četudi torej obstaja nekaj pomagal, da bi lažje odgovorili na vprašanje, ali je znamenje kužno ali ne, ta niso zanesljiva. Seznama kužnih znamenj na Slovenskem ni. Če bi sklepali po promocijskih predstavitvah krajev, jih je precej. Kakšne bolj zavzete občine v Slovenskih goricah na primer jih brez sence dvoma naštejejo na svojih spletnih straneh kar nekaj, pri čemer najbrž vedo, da je trditve vsaj tako težko ovreči, kot bi jih bilo težko dokazati.
Zlasti za zgodnja, večinoma gotska znamenja namen ni dokumentiran, prav tako ostajajo v tem oziru nedefinirana poznejša znamenja po manjših krajih. Še najbolj je namen evidenten pri baročnih znamenjih, tudi zato, ker gre večkrat za figuralne plastike, pa še tam se "cilji" ponekod podvajajo in prikrivajo. V vseh virih pa je konsenz o dveh mejnikih, o najstarejšem in o največjem kužnem znamenju.

Najstarejše kužno znamenje in največje kužno znamenje

Čeprav na severozahodu dežele znamenj ni veliko, je najstarejše in tudi eno najpomembnejših kužnih znamenj v Volčah pri Tolminu. Po kugi, ki je morila leta 1479, so nad vodnim izvirom ("Na zdencu") ob glavni cesti skozi vas postavili zahvalno znamenje. Na stebru je sicer zapisana letnica 1588, vendar ta ne označuje postavitve, temveč že prvo obnovo znamenja. Posebno vrednost dajejo znamenju v gotskem stilu štirje reliefi, ki upodabljajo križanje, Marijo z detetom in vstajenje, stoječa svetniška figura pa je slabo ohranjena in je zato ni mogoče zanesljivo identificirati.

Svetniki so precej zanesljivi vodniki

Na mariborski skulpturni kompleks spominja znamenje v Radljah ob Dravi, vendar pa to recimo ne velja za kužno znamenje. Druge večje figuralne postavitve v 18. stoletju, na primer v Celju in Ljutomeru, pa so vključile vsaj enega svetnika, ki je bolj kot pri čem drugem pomagal pri kugi.
Če se je spomin na vzroke za postavitev znamenj pogosto izgubil, je pri cerkvenih objektih izvor izpričan, večinoma pa ga oznanjajo tudi svetniki, ki so jim cerkve posvečene. V sredini 17. stoletja so tako postavili cerkev svetega Roka nad Šmarjem pri Jelšah, ki je skupaj s poznejšimi kapelicami križevega pota - kalvarijo - najbrž največji "protikužni" kompleks na Slovenskem. Notranjost cerkve je bila poslikana v 18. stoletju in je med drugim prihodnjim rodovom pustila še eno legendo: napis pod prizorom s kugo oznanja, da sta jo v Šmarje zanesla dva domačina, ko sta se vrnila s Ptuja.
Da je bilo na Ptuju in v okolici v 17. stoletju precej hudo, pa vemo tudi zato, ker je hajdinski župnik in humanist Jurij Hauptmanič ob zadnji kugi leta 1680 zložil latinsko pesem z naslovom Apologus carminicus de horrenda contigione Pettoviensi. Kako se bere v prevodu Antona Sovreta iz leta 1933, lahko razberete iz faksimila objave v Časopisu za zgodovino in narodopisje.

Od Roka do Barbare

Sveti Rok ima na Slovenskem precej cerkev, po večini podružnic. Med večjimi sta cerkvi v ljubljanskih Dravljah (iz istega obdobja kot šmarska cerkev) in v Brežicah. Svetnika prepoznate po kužni rani na stegnu, ob njem pa je pes, ki nosi v gobcu kruh. Kot mlad fant je šel Rok iz južne Francije romat v sveto mesto. A je takrat vso Italijo razjedala kuga in je Rok nesebično pomagal, dokler ni zbolel tudi sam, njemu pa je potem pomagal ta pes ... Sveti Rok je skratka postal zavetnik pred kužnimi boleznimi, kožnimi boleznimi in boleznimi nog.