Iz temačne obokane kleti kultnega kluba Unterhund, v katerem kot oltar družabnosti vlada dolg lesen "šank", nas je pot vodila po ozkem stopnišču na grajsko dvorišče. "Desno morata zaviti po stopnicah navzgor, še enkrat desno po naslednjih stopnicah, levo na dolg hodnik in potem še enkrat desno," je med zlaganjem festivalskih artiklov suvereno pot do grajskega kina izstrelila Petja. Človek se kaj hitro lahko zgubi po tem srednjeveškem kamnitem labirintu, in še preden vidi prvi film, doživi kurjo polt. Ni kaj, slovenskemu filmskemu pionirju posvečen festival je z lansko razširitvijo iz Ljutomera zadel terno, saj si boljše lokacije za pristno doživetje grozljivk in srhljivk od ormoškega gradu skorajda ni mogoče zamisliti. Hkrati je okrepil prijateljstvo in omehčal tiho rivalstvo med prleškima biseroma, saj je vzpostavil redno poletno povezavo, po kateri potujejo filmi, gosti, organizacijska ekipa, občinstvo, politična srenja, v soboto na zaključni dan festivala pa v mimovozu tudi zombiji.
Boljše lokacije za pristno doživetje grozljivk in srhljivk od ormoškega gradu si skorajda ni mogoče zamisliti
Amazonske sanje in belgijska tragedija
V viteški dvoranici je medtem že brnel projektor, na platnu pa je morilsko strašilo - glej ga, zlomka! - po labirintu, a v tem primeru koruznem, lovilo dva najstnika. Sledila je bistveno manj klasična perujska meditacija Tišina reke Francesce Canepa o Amazonki in njenem pomenu za vse, ki ob njej živijo. Ribolov, lokalne vraže, mitološka bitja, celo sanje lahko tečejo z neprekinjenim tokom vode, ki hrani pljuča tega planeta. Medtem ko se perujski mladenič z njeno pomočjo sooči s svojimi strahovi in tako znova vzpostavi stik z odsotnim očetom, pa je bistveno bolj grozljiv prav nič fantastičen, ampak še kako resničen podatek, da določeni predeli amazonskega pragozda prvič dokazano oddajajo več ogljikovega dioksida, kot ga sprejemajo.
K imaginariju fantastičnega filma kakopak sodi tudi zvrhana mera črnega humorja, s katero je na zelo resno temo migracij za začetek postregel belgijski Špljaf Xavierja Serona. V izvrstni črno-beli tehniki je avtor s sarkastično vinjeto o istospolni družini, ki živi mirno predmestno življenje, učinkovito prikazal velikansko razliko med težavami prvega in tretjega sveta. Medtem ko se pisatelj v krizi Tom bori za to, da bi bil dober oče in mož, ter si oddahne, ko ugotovi, da ga ni grandiozno pokronal, se hkrati soočimo z bedo mnogih beguncev, ki se želijo na vse načine prebiti v Evropo in pri tem velikokrat končajo res tragično.
Čez rob okusnega in verjetnega
Eksplozivno mešanico "žmohtne" parodije in brezkompromisne resnice je stopnjeval celovečerni prvenec ameriške režiserke Bree Grant Dvanajsturna izmena. V njem spremljamo izmeno medicinske sestre Mandy, ki se mora zgarana, neprespana in depresivna v eni grozljivi noči spopasti s serijo nemogočih zapletov, občutkov krivde, odtegnitvenega sindroma in brutalnih pritiskov. Film tako skrajno resno tematizira nemogoče pogoje za delo v zdravstvu, hkrati pa na zabaven način razbija prežvečene klišeje žanra. Gledalce in gledalke namreč meče iz ene nemogoče situacije v drugo, pri katerih nikoli prav ne vemo, kaj se bo zgodilo, saj filmska sredstva velikokrat nakazujejo ravno nasprotno temu, kar se potem dejansko zgodi. Zgodba gre namenoma čez rob okusnega in verjetnega, ko se v kaosu noči premešajo prodaja organov, mafijski posli, morilec na begu, nesposobna policija, družinska tragedija in vase sesuvajoče se zdravstvo.
Upravičeno se vprašamo: je to, kar gledamo, sploh smiselno, resnično? Podobno se sprašuje tudi Mandy, ki v svoji neprespanosti in razčlovečenosti vedno bolj izgublja stik z realnostjo in človečnostjo, da lahko preživi to noro dvanajsturno izmeno. Ko se navidez uspešno spopade z vsemi neverjetnimi izzivi, se izčrpana usede v avto, in ko že mislimo, da je vsega konec, se v naslednjem trenutku na istem mestu zbudi za naslednjo izmeno. Kar znova na glavo obrne fantazijo in resničnost, saj tudi pri nas že poznamo medicinsko osebje, ki se mu ne splača iz prestolnice vračati domov na druge konce Slovenije in zato, da bi privarčevalo nekaj deset evrov, raje prespi v svojem avtomobilu v okolici kliničnega centra. Lani smo pisali o spolni neuravnoteženosti festivalskega programa, tokrat pa si ekipa Grossmanna zasluži vse pohvale, saj je letos poskrbela za odličen nabor filmskih avtoric iz vseh koncev sveta.
Grossmannov "Odisej" končno na cilju
Vrhunec večera je bil vsekakor obisk ameriškega žanrskega mojstra Garyja Shermana, ki je z nagovori in filmskim prvencem Linija smrti tudi uradno odprl letošnji festival. "Dolgo že hodim na Grossmannov festival … Pred mnogimi leti me je sem povabil Franci Slak - naj počiva v miru - a je, preden mi ga je uspelo obiskati v Sloveniji, žal preminil. Lani me je povabil Marko (Mehtsun, član organizacijske ekipe; op. a.), a je vse ustavil covid-19. Presrečen sem, da mi je letos končno uspelo," je strnil svojo odisejado na poti v Slovenijo in zanjo požel gromek aplavz. "Danes si boste lahko ogledali moje prvorojeno dete. Prihodnje leto bo staro že 50 let. Ne vem, kdaj je postalo starejše od mene, ampak tako včasih deluje filmska magija," je v šali napovedal svoj kultni film iz leta 1972.
Linija smrti je vrhunsko zaokrožila celoten večer, saj z uporabo zvrhane mere sarkazma in ironije do angleškega snobovstva in tematiziranjem zgodovinskih nepravičnosti industrijske revolucije zadeva v srce otoškega občutka večvrednosti. Govori namreč zgodbo o zapuščeni liniji londonske podzemne železnice, ki se je nekoč zrušila, v njej pa so ostali za vedno pokopani delavke in delavci, ki zdaj kot prikazen iz preteklosti vdrejo v navidezen mir navidezno osvobojene družbe iz začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. S tem je film skoraj preroško napovedal nadaljevanje desetletja, ki je prineslo zaton angleškega delavskega razreda in ponoven vzpon konzervativnih elit pod vodstvom Margaret Thatcher. V njem kot karikatura pregovorno inteligentnega in uglajenega angleškega inšpektorja blesti tudi Donald Pleasence, še ena legenda žanra, ki je zaslovel kot dr. Sam Loomis v franšizi Noč čarovnic.
Garyja Shermana lahko v javnem pogovoru ujamete še v petek ob 20. uri na ljutomerskem Glavnem trgu, potem pa bodo zavrteli še en njegov kultni film, Mrtvi in pokopani iz leta 1981.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
