Melita Forstnerič Hajnšek
V razstavišču Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM) je od 11. avgusta na ogled razstava slik objektov mariborskega akademskega slikarja Stojana Graufa z naslovom Ljubezen in sovraštvo. To je močno družbeno angažirana razstava slikarja, razočaranega nad pohlepom "zlatih ljudi", teh iz sedanjosti, pa tudi onih iz preteklosti. Od skrbi za naravno in kulturno dediščino je sedaj tematski premik k (za)skrb(ljenost)i za družbo v celoti.
Osebna izkaznica
Stojan Grauf (1958) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Predtem je bil zanj ključen vpliv profesorja na II. gimnaziji, slovitega akademskega slikarja Rudolfa Kotnika.
Grauf je mojster risbe, slikar, tudi dizajner, grafični oblikovalec v industriji, rekviziter v teatru, restavrator, kar je še zmeraj ... Med drugim je restavriral na pročelju Osnovne šole Bojana Ilicha portretne freske. Projektira tudi oblikovne zasnove notranjih in zunanjih prostorov. Med drugim je zasnoval kapelo in park v domu za starejše na Teznem. Je eden tistih umetnikov, ki namesto stika s tehnologijo neguje stik z naravo. To je zanj tako primarna inspiracija, da ga tudi v umetnosti neprestano vrača k realističnemu jeziku, čeprav mu abstrakcija ni tuja.
Prestop iz svetlobe v polje zla
Ampak sprehod s slikarjem po razstavišču se namerno začne v spodnjih prostorih, in to s sliko z naslovom Smrt - človeško lobanjo, obdano s kričeče rdečimi lasmi, je Stojan Grauf umestil v venec bodeče žice, kolone beguncev in pogorišča.
Po dinamičnem grafičnem prologu, ki napoveduje vsebinske napetosti celotne razstave, slikar umesti med manjša dela dve ključni sliki: Radost življenja I. in Zadnje drevo. Radost življenja simbolizira krožna forma, v katero so vkomponirani dva ljubezenska para in jedro z ostrimi Erosovimi puščicami. Zgodbo o ljubezenskih in erotičnih čustvih nadaljujeta Radost življenja II. in III. Poljub, obkrožen s krilatci, in vagina kot izvir sveta so, tako kot nosilna slika, ujeti v numerološka zaporedja in že iz grafik poznano barvno lestvico.
Soodvisnost vsega živega
Delo slikarja Stojana Graufa vodi vse od njegovih začetkov sredi 80. let iskrena vera v tesno povezavo in soodvisnost vsega živega na planetu. Žal je prav človek tisti, ki vedno znova ruši naravno ravnovesje. Mladega umetnika je ob vstopu v svet likovne umetnosti pričakala odprta pot postmodernizma in umika dominantnega, vedno bolj hermetičnega in intelektualističnega pojmovanja likovnega besedila, zapiše Prosenčeva. Pomembna je tudi popotnica občudovanega gimnazijskega profesorja Rudolfa Kotnika, prvega, ki se je pri nas drznil opustiti klasiko kvadratnega okvirja slike, preskočil informel in ustvaril sliko objekt, vsebinsko izhodišče pa našel v pohorskih fratah.
"Osemdeseta leta so bila čas umetnosti, odprte interaktivnim procesom, nekonvencionalnosti, predvsem pa čas osebnih mitologij. To je bil tudi čas oblikovanja osebne slikarske zgodbe Stojana Graufa, posvečene ljubezni do prvinskosti narave in iskrenosti čutenja, ter odpor do vsega in vsakega, ki zapira oči pred resnico. Tako realni kot imaginarni prostori slikarjevega likovnega sveta se rojevajo ob doživljanju propadajočega betnavskega dvorca in parka ob njem, ob zapuščenih bregovih Drave, ob nebrzdani urbanizaciji, ob gnusu nad početjem 'zlatih ljudi', tako danes kot včeraj," je zapisala k razstavi Meta Gabršek Prosenc.
Leta 1988 je v katalogu trienala Ekologija in umetnost, posvečenem vodi, selektorica Grozdana Šarčević zapisala, da delo Stojana Graufa "predstavlja zapletene prostorske strukture in tematsko osmišljeno angažiranost". Ugotovitev, ki precizno opredeljuje celoten umetnikov opus, tudi tokratno razstavo. Avtorjeve slike objekti si oblikovno in sporočilno podrejajo galerijski prostor, ki je vključen v kompozicijsko strukturo del. "Slike lahko funkcionirajo kot samostojna demonstrativna telesa in se hkrati povezujejo v niz desetih zgodb, naslikanih na krožnih platnih. Ta nas, smiselno razporejena po vseh treh nivojih galerije, popeljejo v za slikarja značilnem znakovnem jeziku od vrtinca ljubezni in erotike, preko groze uničenja in smrti, do (brez)upa današnjih dni," še zapiše o razstavi Prosenčeva.
Na ogled bo do 10. septembra.
Že tretje sodelovanje oče-hči
Asja Grauf, flavtistka, akademska glasbenica, pedagoginja, pri razstavi v DLUM-u že tretjič sodeluje z očetom kot glasbenica. Gre za redko ustvarjalno sinergijo, a ustvarjata ločeno. Le pogovarjata se skupaj o temi, a gresta vsak po svoje.
"Glede na družbeno angažirano tematiko sem najprej zaslišala strune. Upoštevala sem dihotomijo med svetlim zgornjim prostorom, kjer so slike naslovljene Radost življenja, in temačnim spodnjim. Za visoke strune sem odprla klavir in sem snemala na strune znotraj. Spodnji del razstavišča je v nizkih klavirskih strunah, po katerih sem vlekla kovino. Ker sama ne igram godala, če bi, bi izbrala bas, sem si pomagala z domačim pianinom. Nato sem vse postavila na računalnik, s tišinami vmes, da se ne bi mešalo eno z drugim. Za ozadje pa repetitivno kapljanje vode iz pipe ..."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
