(OPERNA KRITIKA) Marpurgi: Tehtno in zrelo delo

Podobno kot večina ljudi ob rojstvu otroka se veselimo premierne izvedbe vsakršnega novega slovenskega odrskega dela, zlasti če je bilo to zaželeno in vnaprej naročeno od ene naših vodilnih opernih institucij.

Opera v svoji univerzalnosti skriva v sebi največ pasti in čeri od vseh umetnostnih zvrsti, od procesa nastajanja preko odrske postavitve do končne recepcije pri publiki in znotraj stroke. Tako je bila skladateljica Nina Šenk ob pisanju novega dela, posebno ker je šlo za njen operni prvenec, postavljena pred težavno nalogo v smislu tehta- nja odločitev med Scilo in Karibdo zadostiti kanonom pisanja v stilu avantgardne usmeritve, hkrati pa se dovolj približati okusu publike, večinoma naklonjene delom iz zakladnice standardnega opernega repertoarja.

Že uvodni takti Marpurgov, ki se oglasijo v orkestru, pričajo o tem, da se je skladateljica lotila dela brezkompromisno in z vso predanostjo danemu sižeju ob jasnem zavedanju večdimenzionalnega v operi. Hkrati se orkester razkrije kot glavni nosilec dramskega razvoja, ki ustvarja v odnosu do dramskega dogajanja na odru svojevrsten kontrapunkt kot dopolnjevanje in komentiranje. Nastop zbora s svojo postorffovsko dikcijo sugestivno pričara uvodno razpoloženje, ki kasneje na repetitiven in meditativen način odslikuje Matthiasovo melanholijo v prvi sceni.

Velika prednost in pomanjkljivost hkrati bi utegnil biti libreto, glede na to, da je bil ustvarjen po motivih romana Zlate Vokač Medic. Praviloma je težko preseči ali sploh doseči nivo visokokvalitetne literarne predloge z glasbo. Sodelovanje med skladateljico in libretistom Igorjem Pisonom je bilo kongenialno. Esejistično zastavljen roman, kakršnega sta se lotila libretist in skladateljica, sam po sebi še ne ponuja nujno dobrega izhodišča za snovanje opernega libreta, pri čemer sta ustvarjalca iz literarne predloge izluščila devet scen, ki se pojavljajo in izginjajo v obliki vizij. Delujejo lahko vsaka sama zase, hkrati pa so v sklenjenem dramaturškem loku učinkovito povezane v celoto.

Osnovni konflikt zgodbe se kaže v rivalstvu med pesnikoma Mathiasom (Martin Sušnik) in bolj nadarjenim Janijem (Bogdan Stopar). Prvi zaman išče pravi navdih, drugi pa z glasbeno dokaj preprosto zasnovano pesmijo z zloveščo prerokbo oznanja someščanom, da je propad blizu. V tretji sceni smo priča dialogom med Mathiasom in zdravnikom ter humanistom Hannesom (Jaki Jurgec), v katerih se zrcali vsa različnost njunih značajev pa tudi dialektično nasprotje obeh pesniških polov in hkrati razlog za Mathiasov pesniški neuspeh. Elemente prekletstva, ki visi nad mestom, uteleša Odposlanec (Sebastijan Čelofiga), ki sprašuje Mathiasa po judovskem detetu, ki naj bi bilo naskrivaj preneseno v mesto, in po svobodnjakih, ki bi jih bilo treba iztrebiti. Mathias mu z občutkom krivde izda ime svojega pesniškega nasprotnika. S tem ko Mathias izda Janija, ki postane žrtev mučenja inkvizicije, ubije sam v sebi notranji jaz, tisti ustvarjalni del, ki poje sam od sebe, medtem ko je sam šele z notranjo preobrazbo prišel do pesniške zrelosti in popolnosti v izrazu.

Takšno vrsto dramaturgije izbere skladateljica - na eni strani uporablja orkester kot stalnico tudi v smislu sodobne glasbene govorice, na drugi pa se na več mestih s tradicionalnimi prijemi skuša še bolj približati okusu občinstva. Tako deluje Janijeva pesem izrazito preprosto, najverjetneje v smislu diferenciacije dramskega poteka. Še najbolj živ deluje Jani "mrtev", na secirni mizi, ko Hannes ugotavlja in hkrati objokuje njegovo mučeniško smrt, Mathias pa ob močnem občutku krivde doživlja notranjo preobrazbo. V prvih petih scenah prevladujejo torej, poleg uvodnih dveh scen z zborom, dialogi med moškimi protagonisti, ki so pevsko suvereno in odrsko prepričljivo utelesili svoje vloge, pri čemer se zdi, da bi utegnil način njihovega petja v obliki svobodnega recitativa, glede na skladateljsko zasnovo, preiti v monotonijo. Vendar se v šesti sceni dramaturški lok prelomi v neke vrste ariji, ki jo zapoje Mirjam (Sabina Cvilak), vzbuja se vtis, da je vrh opere dosežen s pristopom, ki bi sicer utegnil delovati najbolj problematično. Ravno z dialektičnim nasprotjem te vrste, se nam zdi, je Nina Šenk, osvobojena vseh spon, dosegla v tej ariji najbolj svoboden izraz. Tako gledano deluje dramaturški lok smiselno tudi retrospektivno in s tem tudi številni monologi iz prejšnjih scen izgubijo pridih monotonije. Judovska deklica Šarika (Rene Vujinić Cvilak, nema vloga) je bolna in Hannes jo prihaja zdravit, pri čemer se razvije ljubezen med njim in Mirjam, Mathias se odloči, navdahnjen z njuno ljubeznijo, da bo odslej pisal samo še o ljubezni, na koncu doživi svoj pesniški triumf. Edina grenka kaplja, ki še kane v občutje sreče in veselja meščanov Marpurga, je tihi dogovor med Odposlancem in Mirjam, ki mora v zameno za Šarikino svetlo prihodnost zapustiti mesto. Težko je izpostaviti vsakega protagonista te uspele operne predstave posebej. Poleg že prej omenjenih moških protagonistov se je odlikovala še Irena Petkova kot Dina, predvsem pa Sabina Cvilak, zbor kot kompaktno izvajalsko telo z močno odrsko prezenco in orkester, ki ga je z veliko sugestivne moči vodil Simon Krečič. Režiser Igor Pison je z zasnovo režije dosegel popolno zlitje vseh elementov predstave v celoto, scenografija in oblikovanje luči v rokah Roka Predina ter kostumografija Branke Pavlič so nas magično popeljali v fiktivno dogajanje v Mariboru 15. stoletja.

Kot skladateljica sama poudarja, je treba v njenem opernem prvencu iskati močne povezave s tradicijo, hkrati pa je, predvsem v orkestrskem delu, ves čas prisotna sodobna govorica, sloneča na novejših skladateljskih tehnikah in prijemih, pri čemer je na videz heterogene elemente učinkovito povezala v celoto. Orkester, ki ima v množičnih prizorih bolj poudarjeno vlogo, je vseskozi prisoten, vseskozi barvit, ob spremljavi dialogov bolj odmerjeno in prefinjeno. Morda bi na tem mestu veljalo omeniti še iskanje varnega zavetja, približevanje okusu publike, uporabo tradicionalnih elementov. Glede na opažanja pri nastajanju opernih del po svetu hic et nunc se ustvarja domneva, da današnji sodobni, celo priznani avantgardni skladatelji na veliko uporabljajo citate iz preteklosti in vključujejo v svoja dela tradicionalne elemente, pri čemer ohranjajo vse značilnosti sodobne glasbene govorice in najsodobnejše skladateljske prijeme, pomemben je samo način, kako tradicionalne elemente ali citate amalgamirati v celoto. Kako se približati tradiciji z bolj preprostimi rešitvami, vendar se hkrati ne odpovedati ambicioznemu skladateljskemu pristopu. Če je Janijeva pesem v svoji preprostosti bila v zasnovi še dramaturško utemeljena, deluje zbor ob izražanju radosti in veselja na koncu opere za odtenek preveč preprosto. Nasprotno pa se kaže kot uspel primer vključevanja všečnih odlomkov v celoto petje zbora na besede: "Mala, Šarika …" Preprosta diatonična melodija v obsegu treh tonov je harmonizirana na sodoben način v smislu treh akordov, ki tvorijo kromatični total.

Opera Marpurgi je tehtno, zrelo in komunikativno delo, ki sugestivno nagovarja občinstvo. V širšem kontekstu pomeni pomemben prispevek v zakladnico slovenske operne literature. In naravnost kliče po nadaljevanju.