Peter Boštjančič, dobitnik Borštnikovega prstana: Od viharnika do občutljivega angažiranca

Je redek tip igralca, ki ga je glede na raznovrstnost njegovih vlog težko tipizirati. Za Martina Luthra v Talijinem hramu so ga razglašali, za viharnika, jeznega mladeniča. Začelo se je v tem slogu z Osbornovo igro Ozri se gnevu in vlogo uporniškega, jeznega Cliffa Lewisa. Ta vloga ga je zaznamovala skozi vse njegovo profesionalno življenje, pa tudi družbeno angažirano, vsakdanje.

Začel je kot mnogi pred njim in po njem, kot najmlajši slovenski Hamlet, leta 1980 v njegovem SLG Celje in v režiji Beograjčanke Vide Ognjenović. Hamlet ga je spremljal že z akademije. Za tistega akademijskega je prejel svojo prvo nagrado, študentsko Prešernovo. Bilo je leto 1980. Nadaljeval kot viharnik na sceni, "nekak teatrski norec", so ga označili tisti, ki so mu (bili) blizu. Skoraj obseden je bil zmeraj od želje po novem, kreativnem, tudi mentorskega dela se je lotil tako po svoje - strastno, odločno, precizno. Teatrolog Blaž Lukan je v utemeljitvi Borštnikovega prstana med drugim zapisal po kritiki Andreju Inkretu, da so "zamišljenost, popadljivost, nevarnost posmehljivost, razklanost in samotnost ustrezna poimenovanja Boštjančičeve hamletovske igre zlasti v njegovem prvem obdobju, ko se je 1977. redno zaposlil v celjskem gledališču". Tam je kmalu postal nosilec repertoarja s celo paleto pomembnih nastopov. Od sodnika Hathorne v Millerjevih Salemskih čarovnicah do škofa Tomaža Hrena v istoimenski Poniževi drami, Jazona v Zajčevi Medeji, Leonarda v Lorcovi Krvavi svatbi, Romana v Kodričevi igri Vida vidim, Edmonda v istoimenski Mametovi igri.

V svojem drugem celjskem obdobju, po krajši mariborski epizodi, je bil Boštjančič Karl Moor v Schillerjevih Razbojnikih, Aron Salobir v Novačanovem Hermanu Celjskem, Matiček v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Shylock v Shakespearovem Beneškem trgovcu in Friderik II. v Župančičevi Veroniki Deseniški. Vlog v Boštjančičevem igralskem življenju se je nabralo več kakor sto, med njimi niso le nosilne, velike, so tudi manjše, epizodne vloge in vloge v otroških predstavah.

"Nimam se za umetnika, ampak za delavca," je nekoč izjavil, a delavca, ki se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla. "Kot da mi gre za življenje ali smrt," je njegov slikoviti komentar. Že v svojem celjskem obdobju je gostoval v Drami SNG Maribor, obe gledališči pa – ob še nekaj gostovanjih v drugih slovenskih teatrih – pomenita njegov resnični igralski dom.

Za vloge Viscontija, Marojevića in Saljonija je leta 1988 prejel nagrado Prešernovega sklada, ki je samo ena izmed številnih nagrad, prejetih za igralsko delo. Da ga ima občinstvo rado, dokazujejo kar tri Borštnikove nagrade publike. Leta 1996 se je za stalno preselil v Maribor, v dveh desetletjih na mariborskem odru je zaokrožil svojo zrelo igralsko ero. Pomembno in odmevno je bilo tudi njegovo mentorsko in režisersko delo z mladimi ljubitelji v Studiu gledališče, ki ga je ustanovil 1998.

Sam ima rad svojo vlogo Richarda III. v režiji Eduarda Milerja. "Ko te enkrat objame Shakespeare, v katerem je vesolje in ki je bil obdarjen z božansko iskro, se ti zdi marsikaj drugega banalno," je dejal.

V svojem drugem mariborskem obdobju je bil Astrov v Stričku Vanji Čehova, John Proctor v Millerjevem Lovu na čarovnice, Angelo v Bettijevem Zločinu na Kozjem otoku, Kadmos v Evripidovih Bakhah do najaktualnejše vloge Jakoba v Partljič-Gazvodovih Mostovih in bogovih (2019/20). Še zmeraj igra, ko ga povabijo. Pravkar je v procesu z Aleksandrom Popovskim.

Tudi filmskih in TV-vlog ne gre spregledati: v Jurjaševičevem omnibusu Trije prispevki k slovenski blaznosti, Ljubezni Blanke Kolak pa v Žižkovi TV-nadaljevanki Jacobus Gallus, v Mlakarjevem Halgatu idr.

Rojen je v Mariboru 1952., po II. gimnaziji je študiral primerjalno književnost in končal AGRFT. Igralski debi je doživel v vlogi Tansaka v Simićevem Čudu v Šarganu. Sedemnajst let je bil zaposlen v SLG Celje, sodeloval v gledališčih v Novi Gorici, Kranju, Pekarni. Leta 1997 se je redno zaposlil v Drami SNG Maribor.

Njegovo mladostno viharništvo je dozorelo v angažirano družbenokritično držo. Bil je tudi prvi igralec, ki je bil nagrajen za Večerovega Boba leta: "Blaginja ni to, da imam jahto pa mercedesa pa račun na Cipru. Blaginja je, da ima človek delo, svoj ponos, svojo držo."