(RECENZIJA KNJIGE) Strastno zgodovinopisje Marcela Stefančiča

Knjiga Zadnji film: vzpon in propad novega Hollywooda je leta 2007 na slovenski knjižni trg vstopila kot ena tistih izdaj s področja filma, ki že na prvi pogled dajejo vtis monumentalnosti. Dve debeli knjigi v trdi vezavi, vloženi v vpadljiv zaščitni ovoj, sta se na knjižni polici pravzaprav bolje kosali z raznimi enciklopedijami kot pa z običajnimi strokovnimi knjigami s področja sedme umetnosti. Obstaja zelo dober razlog, zakaj je Marcel Štefančič prav temu obdobju posvetil takšen razkošen tretma, saj je kot najstnik odraščal prav ob teh filmih, ki so torej nepovratno ukrojili njegov pogled. "Ameriški filmi, ki so nastali med letoma 1967 in 1977, so me naredili," je Štefančič takrat že v prvem odstavku priznal v redkih trenutkih osebne izpovedi.

Knjiga Zadnji film 2.0 pa v polnem sijaju zaživi takrat, ko jo začnemo brati kot tisto, kar dejansko je: še ena v vrsti Štefančičevih esejističnih zbirk, napisanih z največjo možno cinefilsko strastjo, poznavanjem obravnavanega področja in neskončnim navdihom pri iskanju novih interpretacij že tolikokrat obdelanih filmskih del. Bolj kot da bi knjigo jemali kot zgodovinsko delo, ki bi sistematično in večplastno analizirala vzroke vzpona in padca novega Hollywooda, imamo pred sabo dolgo linijo avtorjevih pogledov na filme tega obdobja, v katerih podobno kot v svojih siceršnjih recenzijah postreže z obiljem res izvirnih in sijajnih uvidov. Friedkinovega Izganjalca hudiča (1973) tako denimo predstavi kot alegorično pripoved o družini brez očeta, v kateri začne oblast v duhu takratne ameriške družbe prevzemati "nadarjeni, obsedeni, perverzni, demonični, diabolični, pošastni otrok". Spet drugje Coppolov Boter (1972) prikazuje stanje moralne panike konservativnih krogov v takratnih ZDA neposredno po času, ko se je zlomila institucija ameriške družine. V morskem psu v Spielbergovem Žrelu (1975) prepozna utelešenje trga, "popolne mašine, čudeža evolucije", ki ga lahko človek premaga samo, če začne prihodnje poteze tudi sam predvidevati kot prosti trg. In ne nazadnje v skladu s Štefančičevo razlago Dave Bowman v Kubrickovi Odiseji v vesolju (1968) na koncu v resnici ne prispe na vesoljski planet, temveč v virtualno resničnost, ki jo je ustvaril računalnik HAL, letnica 2001 v naslovu pa je že mnogo pred svojim časom naznanila prihod digitalne dobe in novega človeka. Skratka, praktično vsaka interpretacija klasičnih filmov v knjigi ponudi nek vidik, ki še vedno deluje sveže in fascinantno.

Knjiga Zadnji film bo tako tudi v tej novi izdaji bližje tistim, ki že od prej prisegajo na Štefančičev slog pisanja. Čeprav je nad njegovo metodologijo mogoče izraziti pomisleke, pa so njegove intervencije v razprave o klasikih tega obdobja tako izstopajoče, da bo vsaj v našem prostoru nemogoče razpravljati o teh filmih brez navajanja tega, kar je zapisano v tej knjigi. Za bolj celovit, sistematičen in predvsem natančen zgodovinski popis tega obdobja pa bo tudi po tej novi izdaji treba poseči po drugih knjigah na to temo.