Gre za "resonančni performans arhitektonike telesnega in zvočnega, v katerem avtorici raziskujeta potovanje v prostore sozvočij snovnega iz slušnega in vidnega v občuteno". Performans je nastal v koprodukciji med zavodom Emanat in Lutkovnim gledališčem Maribor in je del 31. Poletnega lutkovnega pristana. Na sporedu bo še jutri ob 20. uri, v petek ob 18. uri, v soboto ob 11. in 19. uri in v nedeljo ob 11. uri.
Anja Bornšek je plesalka, pedagoginja, ustvarjalka in mojstrica metode body-mind centering. Diplomirala je iz sodobnega plesa na salzburški plesni akademiji SEAD, opravila certificiran študij somatske metode body-mind centering in končala magistrski študij pedagogike sodobnega plesa na frankfurtski univerzi HfMDK. Zanimajo jo gib in prisotnost, ki izhaja iz uglaševanja med senzornim, fizičnim, energetskim in miselnim telesom, ter kompozicija, ki vznika iz mnogoterih odnosov med zaznavo in reakcijo. Poučuje pretežno skozi spekter anatomije in somatike, svoje delo pa razvija skozi preplet izkustveno-gibalnih raziskav in improvizacije.
OR poiesis (alias Petra Kapš) je umetnica in raziskovalka na področju zvoka in slušne percepcije ter poetičnega performansa. Besedo razširja v sonornih sferah časprostor poezije. Ob vseh digitalnih razsežnostih ji je središčna fizična prisotnost telesa. V širšem opusu svoje umetniške prakse avtorica raziskuje modalitete tišin in potencialnosti, ki jih tiha okolja nudijo za prisluh pretanjenim akustičnim kvalitetam snovi in glasu. V zadnjih letih je pomembno prispevala k razvoju interaktivnih, zvočnih in performativnih umetniških praks. Njena zvočna dela beležijo samote, še piše v napovedi performansa.
"Impozantne notranjosti arhitektur, kot so katedrale, samostani, parlamenti ..., so prostori, ki so narejeni po meri neba in ne človeka. Praznino v njih naseljujejo vsebine, ideološki konstrukti, tišino pa skoraj povsem nepredušno oglušijo družbene paradigme, zakon, v času in prostoru zamrznjeni glasovi privilegiranih, povzdignjenih, individualiziranih. Njihova vertikalna osvetlitev človeka vsevidno razgalja in ga postavlja v razmerje veliko, neomejeno nasproti majhno, omejeno.
Prostor najbolj čutimo, ko se ga daje ali jemlje ali ob občutku zgoščenosti v nečem, iz česar se želimo osvoboditi.
Velikokrat ga dojemamo kot praznino, ki nastane po odstranjevanju ali odsotnosti nečesa.
A vendar, ali je prostor zares praznina, antipol materije, ali jo morda lahko zaznamo kot nenehno nastajajočo obliko prisotnosti med delci, ki zavzemajo našo pozornost?
Začutiti prostor, ne zgolj kot nekaj stabilnega in samoumevnega, temveč kot začetni in hkrati osvobajajoči princip tega, kar nastaja.
Pro-stor kot pra-stvar, kot proto-tip stvari, kot prima materia, katere potencial je vznikanje, priklic v življenje ..." sta zapisali ustvarjalki.
