NaGlas! z voditeljico in urednico Sašo Banjanac Lubej
Priznam, da sem nanjo naletela bolj po naključju, saj je na sporedu komaj vsako drugo soboto na TV Slovenija 1, od leta 2015. Oddaja NaGlas! v trenutku vzbudi živo pozornost, z odlično voditeljico in urednico ter tehtno, ambiciozno selekcijo tematik. Petnajstminutni mozaik se ne zadovolji z ljubiteljskim, šablonskim poročanjem o etničnih skupnostih iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji, ki jim je prvenstveno namenjena, ampak z izbiro cele pahljače predstavnikov - od vrhunskih umetnikov, znanstvenikov, športnikov, gospodarstvenikov do beguncev v begunskih centrih ter velikih in drobnih tem, ki smo jih po treh desetletjih ločenosti dodobra pozabili, pa je škoda, da smo jih. Voditeljica Saša Banjanac Lubej je artikulirana, odlično pripravljena in nevsiljiva. Tako daleč je od egomansko vsiljive lege mnogih voditeljev in voditeljic na vseh naših televizijah - s svojim altruističnim pristopom diskretnega šarma, s prezenco, ki ne pleni pozornosti gledalcev z ekscesnostjo, temveč z že davno pozabljeno tehtnostjo in profesionalno distanco.
V dneh, ko smo znova priče pretresljivim posnetkom beguncev z belorusko-poljske meje, so bile v zadnjem NaGlasu! zanimive pripovedi Afganistancev, ki jih v svoji najnovejši dokumentarni drami Najlepša dežela na svetu predstavlja srbski, vojvodinski režiser slovenskih korenin (po očetu) Želimir Žilnik. O teh in drugih razmerah po svetu so se z njim pogovarjali v Portorožu, na filmskem festivalu, kjer je bil v žiriji letos. Neverjetno, koliko je mogoče povedati v kratkem, nekajminutnem bloku, če je novinar oziroma novinarka izvrstno pripravljena.
Nevsiljivo, nepretenciozno, iskateljsko
Da iščejo zares tehtne teme, ki niso pripete samo na aktualna dogajanja, ampak tudi na polpreteklost skupnega prostora, je dokazoval prispevek o srbski literarni zgodovinarki, prevajalki in poznavalki Cankarja, profesorici slovenščine dr. Mariji Mitrović iz Trsta. Doktorirala je leta 1974 na beograjski filološki fakulteti z disertacijo Ivan Cankar in književna kritika. Na tej fakulteti je bila do vojne 1993. redna profesorica za slovensko književnost. Iz Beograda je odšla v sili vojnih razmer v Trst. V oddaji je spregovorila o osebnem poznanstvu z edinim nobelovcem doslej iz teh krajev, in to na duhovit, nevsakdanji način. Skozi njeno osebno zgodbo spremljamo usodo večjezične, večnacionalne znanstvenice.
Potem ko so Slovenski knjižni sejem že drugič odpovedali zaradi epidemije, je ekipa NaGlasa! obiskala Interliber, knjižni sejem v Zagrebu. Na ljubljanski razstavi z naslovom Nisem sama smo izvedeli, česa si najbolj želijo priseljenke, ki so se ustalile v Sloveniji ...
V oddaji seveda slišimo vse jezike nekdanje države, tudi albanščino. Večkulturnost in večjezičnost sta res organsko vpleteni v vse. Predstavljajo nam tudi mnoge Slovence s srbskimi, hrvaškimi, bošnjaškimi koreninami, denimo pesnika Borisa A. Novaka. Tudi Gorana Vojnovića so gostili v eni od oddaj. Resnično nevsiljivo, nepretenciozno, iskateljsko prinaša oddaja te teme v naše domove. Tako drugače kot politikantske floskule, naphane s temi tematikami, ki smo jim priče v vsakdanjem političnem prostoru. Ne gre le za površno medijsko odkljukanje neke problematike, kot se to dogaja ponavadi ob uvrščanju takih vsebin v program nacionalke.
Skratka, visokokakovostna oddaja, ki bi jo mirno šteli v kulturni blok nacionalke, po tehtnosti in visokem profesionalizmu. Morda bi si tisti, ki med kulturne oddaje na nacionalki uvrščajo tudi narodnozabavne vsebine tipa Slovenski pozdrav etc., kdaj pogledali kak NaGlas!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
