Ob tem, da se ta teden nadaljuje cikel komornih koncertov, prestavljenih v Križevniško cerkev (ki sprejme več gledalcev kot prvotno predvidena Viteška dvorana), je dogajanje na Kongresnem trgu zaznamoval nastop Sonje Jončeve. Sopranistka bolgarskih korenin, ki je redna gostja vodilnih evropskih prizorišč in tudi newyorške metropolitanske operne hiše, se ponedeljkove tiskovne konference sicer ni udeležila, saj je morala, kot je pojasnil direktor Darko Brlek, vsled zapletov z neprispelo prtljago v Ljubljani iskati nadomestna koncertna oblačila. Prav tako ni bilo napovedanega tenorista in umetniškega vodje ljubljanske Opere Branka Robinšaka, ki je dan kasneje zaradi zdravstvenih razlogov odpovedal svoj nastop, tako da smo v torek zvečer v eminentni družbi slišali mariborskega solista Martina Sušnika. Se je pa na tiskovni konferenci predstavil italijanski dirigent Francesco Ivan Ciampa, ki je glas Jončeve opisal kot "glas angela", pohvalil Orkester SNG Opera in balet Ljubljana, ki da je zelo domač z italijansko opero, in na dodatno vprašanje uslužno spravljivo komentiral namige o domnevnih pedofilskih nagnjenjih Giacoma Puccinija, v katerega znamenju je minil koncert opernih arij 27. julija.
Še ena sopranska diva
Ciampa je orkestrski sestav vseskozi vodil odločno in mladostno temperamentno, kar je gotovo pripomoglo k odličnemu skupnemu vtisu. Samostojni instrumentalni deli (intermezzi iz Puccinijevih oper Le Villi, Sestra Angelika, Manon Lescaut in Giordanove Fedore) so pričarali vse nianse liričnosti in dramatičnosti izbrane glasbe, hkrati pa je 39-letni dirigent zanesljivo spremljal oba solista. Posebej Sušnika, ki je bil zaradi vskoka tik pred zdajci pri nekaterih duetih razumljivo manj samozavesten kot Jončeva, ki je tudi odrsko izžarevala popolno suverenost, pa najsi bo to v zapeljivih obratih in krajših sprehodih mimo dirigentskega pulta, interakciji s partnerjem ali pri uvodni improvizaciji s cvetjem iz odrskega aranžmaja. Seveda pa je njen glavni atribut žametno polna barva, ki se zdi kot nalašč za interpretacijo krhkih, bolečine in hkrati upanja polnih Puccinijevih junakinj. Vsi njeni nastopi so bili prepričljivi in odlični, a naj kot vrhunce izpostavim arijo Tosce Vissi d'arte in sklepno, srce parajočo Un bel di vedremo iz Madame Butterfly.
Sušnik je pri prvi ariji Rudolfa iz La Boheme kazal še manjše znake uvodne zadržanosti, a se je kasneje, tako samostojno kot v duetih, sproščeno razpel in požel navdušenje predvsem s svojimi zvenečimi višinami. Kot njegov vrhunec velja izpostaviti presunljivo doživeto Cavaradossijevo arijo E lucevan le stelle. Oba pevca, ki ju loči dobro leto starostne razlike, sta za dodatek sproščeno izvedla še napitnico iz Traviate, nato pa je Jončeva po vztrajnem aplavzu dodala še O mio babbino caro, ki je pomirjujoče izzvenel v izredno občuteni sklepni frazi in potrdil, da je ena vodilnih sopranistk današnjega časa.
Koncert s počeno struno
V Cankarjevem domu smo bili 15. julija priča koncertu Orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom Charlesa Dutoita, na katerem je nastopila Martha Argerich. Že zapleti s cvetjem pred samim koncertom so poskrbeli za ne najbolj idealno atmosfero, užitke ob vrhunskem nastopu 80-letne argentinske pianistke pa je skazila še počena struna na klavirju.
Po koncu prvega stavka Koncerta za klavir in orkester št. 3 v C-duru, op. 26, Sergeja Prokofjeva je umetnica opozorila na moteč zvok pri eni od tipk v najvišji oktavi. Po nekaj minutah zadrege je sledilo dirigentovo pojasnilo, da bo klavir zamenjan, a se to ni zgodilo. Po intervenciji klavirskega mojstra, ki je preprosto samo odvil in odnesel počeno struno, je sledilo še nekaj trenutkov negotovosti, ali bo Argerichova nadaljevala z igranjem. Po nekaj minutah se je vrnila pred občinstvo in z gestami uglajeno nakazala, da klavir pač ni brezhiben (kar ni njena krivda), a da bo izvedbo vseeno nadaljevala. Morda tudi zaradi tega zapleta izvedba tega dela, kljub njenemu nesporno mojstrskemu obvladovanju črno-belih tipk, ne ostaja v najlepšem spominu, si pa upam zapisati, da tudi sicer sozvočje z orkestrom ni bilo na pričakovanem nivoju.
Povsem drugače je izzvenelo Pomladno obredje Igorja Stravinskega, pri katerem je celotni orkestrski sestav kot tudi v beli suknjič odeti maestro Dutoit zasijal brez pripomb. Partitura, ki velja za prvi primer glasbenega modernizma in še vedno velja za eno težjih, je bila izvedena tehnično brezhibno in je pričarala magično zamaknjenost ob glasbeni kulisi, navdihnjeni z brutalno orgiastično zgodbo o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu.
Deški sen kresne noči
Nastop slavne zborovske formacije Dunajski dečki, ustanovljene leta 1498 in prvotno namenjene le za prepevanje ob mašah in posebnih priložnostih za cesarski dvor, pa je ponovno potrdil pomembnost izbire prizorišča. 24-članska zasedba deškega zbora bi nedvomno sodila v zaprt prostor s primerno akustiko in je na koncertu 19. julija na Kongresnem trgu - tako pojavno kot zvočno - delovala precej nebogljeno. Če temu dodamo še nelagodje nastopajočih ob neprestanem "napadu" žuželk (kot je v eni od vmesnih predstavitev v opravičilo pojasnil tudi zborovodja Oliver Stech, ki je fante občasno spremljal na klavirju), je jasno, zakaj pester kolaž klasičnega zborovskega repertoarja in sodobnejših priredb, poimenovan Sen kresne noči, kljub naporom nastopajočih ni požel pričakovanega navdušenja. Kot najboljše dele velja kljub naštetemu izpostaviti Bunte Schlangen, zweigezüngt Mendelssohn-Bartholdyja, Brucknerjev Um Mitternacht, Schubertov Nachthelle in Humperdinckov Abendsegen iz Janka in Metke, spiritual Down My Soul in sproščeni prvi dodatek, pri katerem je eden izmed fantov skupino spremljal na bobnu.
Spopad s cvetjem
Oder Cankarjevega doma je bil na koncertu Marthe Argerich opremljen z razkošnimi belimi cvetličnimi aranžmaji. Ker je bil (zaradi postavitve klavirja) podaljšan neposredno do prvih vrst parterja, je na rob nameščeno cvetje seveda zastiralo pogled gledalcem, ki so rože diskretno umaknili na tla. Pet minut pred pričetkom so organizatorji taisto cvetje pridno zložili nazaj (v ne več tako lepi formaciji), a se gledalci v prvi vrsti niso dali in so aranžmaje neposredno pred pričetkom, ko ni bilo več časa za dodatno intervencijo, ponovno umaknili. Drugi del koncerta, ko je bil klavir umaknjen in je bilo cvetje (za gledalce nemoteče) razvrščeno v globini odra, je minil brez tovrstnih incidentov, so pa bili poslušalci v odmoru po ozvočenju naprošeni, naj ne premikajo cvetličnih aranžmajev. Pretirana samovolja gledalcev ali nepremišljena poteza organizatorjev? Kdo bi morda očital obiskovalcem pretirano egocentričnost in neposlušnost, saj so zaradi lastnih interesov skazili slavnostno okrasitev, a po drugi strani bi organizatorji lahko malo bolj razmišljali in našli rešitev, ki ne bi tako drastično omejevala pogleda. Predvsem tistim, ki so za vstopnice odšteli največ denarja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
