Letos mineva sto let od rojstva Danice Vogrinec in celo v njenem rodnem Mariboru se o njej malo ve. Na to ime se ljudje spomnijo, ko začnejo razmišljati, da bi šli zadnja leta svojega življenja preživljat v dom za starostnike, ki nosi njeno ime. Danica Vogrinec, z dekliškim priimkom Orel, se je rodila 3. avgusta 1920 na Studencih v Mariboru. Umrla je 26. junija 1972 v Murski Soboti za posledicami prometne nesreče na Janževem Vrhu pri Gornji Radgoni. Na zadnjo pot jo je pospremila množica Mariborčanov.
Imela je tudi pet let mlajšo sestro Olgo. Zaradi očetove službe carinika so se precej selili. Tako je osnovno šolo končala v Gornji Radgoni. V Mariboru je začela obiskovati gimnazijo, a se je kasneje prešolala na meščansko šolo. Njena želja, da bi šolanje nadaljevala na učiteljišču, se ni uresničila.
Aktivna v partizanih
Pred drugo svetovno vojno je pri podjetju Josip Benko opravljala administrativna in pisarniška dela. Kmalu po začetku vojne je navezala stike z OF in delala kot terenska aktivistka. Tudi družina se je zelo angažirala pri pomoči partizanom in to kljub temu, da jim je grozilo izgnanstvo, ker jim ni uspelo priti v domovinsko zvezo. V partizanih, na Pohorju, se je leta 1944 poročila s poročnikom Dušanom Vogrincem in leta 1946 rodila sina Vasjo, pet let kasneje pa Bojana. O njenem delovanju med drugo svetovno vojno skoraj ni podatkov.
V začetku marca 1945 se je udeležila sestanka pri Lužnikovih na Pobrežju in se verjetno po aretacijah aktivistov OF, ki so jih izvedli Nemci v sredini marca, umaknila nazaj na Kozjak, od koder se je vrnila 9. maja s takrat največjo skupino partizanov, ki so prišli v osvobojeni Maribor. Takoj je začela delovati pri organizaciji življenja v mestu kot namestnica načelnika odseka za socialno skrbstvo.
Ves čas se je strokovno izobraževala in razširjala znanje s področja socialnega skrbstva. Ko so v Ljubljani ustanovili višjo šolo za socialno delo, je opravila sprejemne izpite. Kljub družini in neutrudnemu delu je leta 1959 diplomirala. Tudi z izbiro naslova Opeklina, oparina, ožganina (Socialno-etiološka študija) je pokazala čut za soljudi. V študiji je raziskovala primere otrok, starih do 14 let, ki so se jim pripetile tovrstne nesreče. Zanimalo jo je, v kakšnih pogojih so živeli otroci in kako se je nesreča zgodila. Poudarjala je velik pomen socialnega delavca v zdravstveni instituciji. Da bi lažje opravljala svoje poslanstvo, se je podala v politiko. Postala je poslanka prve skupščine SRS v Ljubljani, kjer je odgovarjala za socialno delo. Svojega dela ni omejila le na Maribor, z njim je posegla tudi v slovenski in jugoslovanski prostor. Teden dni pred smrtjo se je vrnila iz Sarajeva z delovnega posveta o socialni politiki v občini in delovni organizaciji.
Med ustanovitelji Zveze prijateljev mladine
Bila je v ustanovnem odboru, ko se je 22. novembra v dvorani Ljudske univerze (takrat Zadružni dom) na Partizanski cesti ustanovila Zveza prijateljev mladine, organizacije, katere osnovna skrb je dobrobit otroka, mladostnika in družine. Odgovorne dolžnosti in naloge je opravljala še v konferenci za rehabilitacijo invalidov, v Zvezi društev socialnih delavcev, kjer je bila je mentorica številnim mladim socialnim delavcem, v skupščini SRS, v organizacijah gluhih in naglušnih, pri koordinacijskem odboru za načrtovanje družin, v republiški konferenci SZDL kot predsednica sekcije za socialnovarstvena vprašanja in razvijanje solidarnosti ter humanih odnosov med ljudmi ...
Tudi med slepimi in slabovidnimi je bila zelo zaslužna za organiziranje mariborskega društva slepih in slabovidnih. Bila je mecenka, njihova simpatizerka, članica izvršnega odbora društva, ena najboljših socialnih delavk, saj je pomagala, da so slepi dobili hišo v Mariboru in zaposlitve. Za njeno aktivno vlogo pri skrbi za slepe in slabovidne ji je republiški odbor Zveze slepih Slovenije leta 1970 podelil častno članstvo.
Začela je tudi ozaveščanje o pomenu dela s starejšimi in se zavzemala za izgradnjo modernega doma za starejše. Med obiskom gradu Viltuš je namreč videla, v kako nemogočih razmerah so tam bivali starejši. To je bila prava hiralnica. Poiskala je politično podporo in sredstva, potrebna za gradnjo doma. Skoraj dve leti po smrti, 8. aprila 1974, so dom, ki so ga poimenovali po njej, odprli. Vselilo se je prvih 40 upokojencev. Odločitev o velikem domu za starostnike se je izkazala za pravilno, saj je bil dom že ob odprtju polovično zaseden.
Med poklicnimi tovariši je veljala za dobro in zvesto sodelavko. Njeno strokovno in družbenopolitično delo je bilo prežeto s spoznanjem, da je človek največja vrednota in da mora sleherni izmed nas to dokazovati z dejanji povsod, kjer je treba.
