Grema na kafe z Zdenko Križanič: Ničesar ne bi spremenila v Mariboru

S prepoznavno in zgovorno Mariborčanko Zdenko Križanič smo se srečali v Kavarni Kalvarija. "Smo v moji kavarni. Ker je ura deset, sem kavo že pila. Če bi do zdaj čakala na prvo kavo, bi se zelo težko pogovarjala. Da čez dan normalno funkcioniram, zjutraj spijem kavo," je dejala nekdanja učiteljica in si naročila čaj. Med pogovorom z mestno svetnico Liste kolesarjev in pešcev, ki je bila izvoljena kot članica liste župana Andreja Fištravca, se je ob mizi ustavil nekdanji podžupan Saša Pelko in prejemnico zlatega grba Maribora toplo pozdravil.

Koliko vam pomeni posedanje ob kavi v lokalu v Mariboru?

"Maribor mi je zelo ljub, kamorkoli pridem, lahko rečem, da je to moje mesto, ki ga imam rada. Posedanja ob kavici je sedaj, ko sem v pokoju, kar nekaj, dobro se počutim ob tem. Je pa res, da zadnji dve leti s tega vidika nista bili normalni. Jaz najraje na svetu pojem, in če bi se še enkrat ponovila zgodba mojega življenja, bi bila znova učiteljica ali pa 'kafanska pjevalka'. Zdaj pa pevskih vaj nimamo. Pojem v odličnem zboru Glasbena matica pod taktirko Zsuzse Budavari Novak, ki je tudi šefica opernega zbora. Štirideset dam nas sestavlja zbor. Lani žal nismo imele koncerta, tudi letos ne vemo, kako bo. Zadnjič sem doma želela prepevati, pa je mož rekel, da nekaj škripam. Seveda škripam, če že dve leti nismo imeli vaj."

Eno od številnih svojih kulturnih udejstvovanj ste predstavili. V nedeljo ste bili na premieri glasbeno-plesnega spektakla Carmina Burana v SNG Maribor.

"Vrhunsko delo, ki bi ga lahko uprizorili na kateremkoli odru na svetu. Sinergija med baletom, orkestrom, zborom, solisti in vsemi drugimi je bila neverjetna. Kocine so mi šle pokonci vso enourno predstavo, komaj sem dihala. Ustvarjalci so si zaslužili stoječe ovacije. Edward Clug je s tem delom presegel sebe, o orkestru in zboru ne bom izgubljala besed. Če ta predstava ne bo krožila po svetu in dobila nagrad, te povabim na kosilo. Videlo se je, da so za predstavo delali s srcem. Pred premiero sem bila vznemirjena, težko sem spala, ker tako dolgo nismo bili na takšnih dogodkih. Morda se sliši snobovsko, ko omenjamo premiero, a naj poudarim, da imam vse od svojih gimnazijskih let premierski abonma. Zakaj? Ne hodim se fotografirat, kot to nekateri počnejo. Vzdušje na premieri je drugačno, tako pravijo tudi igralci, pevci, glasbeniki ... Morda sem bila pred leti ena prvih v mariborski operi in drami, ki je zavpila bravo, da so se glave gledalcev obračale. Če pa kaj ni bilo dobro, sem bila tiho."

So Koraki za korakce obstali med epidemijo?

"V dobrodelnem združenju Koraki za korakce, ki deluje deset let, nismo bili pri miru, čeprav je vse obstalo. Med drugim smo naročili izdelavo petsto pralnih mask in jih donirali Osnovni šoli Limbuš. Če bo vse po sreči, za 30. maj pripravljamo koncert s solisti opere v Sveti Trojici, kjer imajo mladega in zagnanega župana."

Od leta 2018 ste znova mariborska mestna svetnica.

"Ko si bil še v vrtcu, sem bila v mestnem svetu v času župana Borisa Soviča. Tone Partljič me je povabil v LDS. Danes, sploh v zadnjem letu in pol, rečem, da bi potrebovali enega gospoda Drnovška. No, pa pustimo to. Med 'penzijo' se je pokazala prilika za mestni svet, rekla sem, zakaj pa ne še enkrat. Še vedno trdim, da je Andrej Fištravec gospod. Vse skupaj je šlo, kakor je šlo, in nato so mi bili zelo blizu pri Listi kolesarjev in pešcev. Danes vsak reče, da nisem več na kolesu. In rečem, da ko bo kdo toliko prekolesaril, kolikor sem jaz, ko sem se z Gosposvetske vozila s kolesom na II. gimnazijo pozimi in poleti, na Osnovni šoli bratov Polančič so me poznali po kolesu."

Kaj si mislite o delu župana Arsenoviča in o delovanju sedanjega mestnega sveta?

"Sašo Arsenoviča poznam od malega, poznamo se s starši. Lahko rečem, da je ambiciozen. Hvala bogu, ker sicer ne bi bil, kjer je. Kar me neizmerno moti v mestnem svetu, pa ne le v mestnem svetu, je način komunikacije. Zagotovo je prav, da imajo ljudje svoje mnenje, da ga izrazijo in povedo. Ampak naj bo to na nivoju. Med sejami na daljavo se marsikdo spusti pod nivo, ko ga srečaš na ulici, pa je oh in ah gospod. Večno se kregati in nasprotovati idejam, ker niso zrasle na tvojem zelniku, je nesmiselno. Potem pa v isti sapi govorijo, da jim je za Maribor. Saši zagotovo ni lahko, a kateremu županu na svetu je? Tudi v družini se vedno vsi ne strinjajo. Zagotovo ta garnitura hoče dobro, kaj jim bo uspelo, pa bo pokazal čas."

Delujete povezovalno, skoraj po pravilu ste v koaliciji. Je pa tanka meja med glasovalnim aparatom in nekom, ki z delom v koaliciji doseže tudi svoje cilje.

"Povezovati je maksimum. Zelo veliko svetnikov je bilo v koaliciji, ko je župan začel mandat, takrat sem bila še v opoziciji, pa smo bili mi bolj spodobni kot nekateri člani koalicije, ker ni bilo vse po njihovo. Potrebna sta konsenz in pogovor. Župan je bil na začetku drugače 'naštelan', a je že spoznal, da potrebuje zaveznike in da mora biti dialog. Če bi ženske vodile svet, ne bi bilo vojn. Ženske se znamo pogovarjati, gospodje pa se težko, če ni po njihovo. Že v zbornici pa sem se naučila, da je 'šimfanje' večno, ponavadi obrekujejo tisti, ki samo opazujejo dogajanje. Ljudje, ki delajo, se trudijo, predlagajo, so povezovalni. Najlažje je kritizirati."

Če bi primerjali vse župane, s katerimi ste sodelovali ...

"Ne sprašujte me tega. (smeh) Vsi so bili moški. Vsi so bili dobro misleči, zame so pošteni, kolikor pač so ljudje pošteni. Franca Kanglerja so po desetih letih oprali vsega. Kaj in kako, se ne bom spuščala ... Boris Sovič je bil velik gospod, a v štirih letih nismo imeli ene otvoritve, da bi kaj novega odprli. Pri drugih je bilo drugače. Veste, kako je, tisti, ki pride nazadnje, je najboljši."

Je mestni svet odsev dogajanja v mestu?

"Težko je reči, ker je že drugo leto mesto primorano spati. Vidimo pa lahko v mestu, da ga imajo ljudje radi. Med akcijami Narodnega doma Maribor Pet pred dvanajsto vidimo, da ljudje pridejo, postojijo in poslušajo."

Kako ste doživljali spremembe v mestu v zadnjih desetletjih?

"Maribor se zagotovo spreminja, razvoj gre naprej. Ko sem bila tvojih let, smo živeli bolj mirno in brezskrbno, a to ni povezano le s tem mestom, ampak s situacijo v svetu. Starši danes ne pustijo kar tako otroka na dvorišče, ker jih je strah, da bi se mu kaj zgodilo. Nekoč so nam aprila sezuli čevlje in smo bili do jeseni ves čas bosi. Danes ni lahko. Je pa Maribor nekaj posebnega, vedno je bil branik Slovenije, čeprav imajo prestolnico za oh in ah. Tempo življenja v Sloveniji je vedno narekoval Maribor. Prve stvari so se dogajale v Mariboru, naj so to priznali drugod ali ne. Hvala bogu, da imamo univerzo, nivo razmišljanja se je zaradi te ustanove spremenil. Ničesar ne bi spremenila v Mariboru, naj gre naprej, kot gre."

Večkrat ste poudarili, da bi morala biti univerza še bolj vpeta v mesto.

"Da. Imamo različne fakultete, mnoge med njimi so uspešne, študentarija je pogosto nagrajena. Zakaj se ne vključuje bolj? Odliv potenciala iz Maribora je prevelik. Študentke in študentje so zmožni premikati gore, a jih redki počrpajo, zato odidejo."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Najprej, da bi osvojil naslov v nogometu. Poglejte, kako uspešne športnike imamo, odbojkarje recimo, kulturnike imamo tako dobre, da težko verjameš. Prekleta naša skromnost. Ne upamo si reči: 'Dobri smo!' Premalokrat dvignemo glavo in rečemo, da smo najboljši. A smo!"