Zvezdana Bercko
Na proslavi ob 65-letnici Zveze prijateljev mladine (ZPM) Maribor so prejšnji torek prvič v zgodovini podelili naziv častna članica ZPM Maribor. Majda Struc, predsednica Društva prijateljev mladine (DPM) Maribor in dolgoletna predsednica ZPM Maribor, tudi nekdanja generalna sekretarka ZPM Slovenije, ga je dodala številnim priznanjem, ki jih je že prejela za svoje človekoljubno delo, leta 2003 tudi zlati grb mesta Maribor. Večino poklicne poti je delovala kot novinarka in urednica, kot glavna in odgovorna urednica je v obdobju 2000-2004 vodila tudi novinarsko ekipo Večera.
Prvo Društvo prijateljev mladine Maribor je bilo ustanovljeno leta 1951, Zveza prijateljev mladine Maribor leta 1953, istega leta kot ZPM Slovenije. Kdaj pa ste se vi prvič srečali z ZPM?
"Pred 44 leti, kot novinarka praktikantka sem delala pogovor s takratno sekretarko ZPM Ivico Mekiš. Nobenega posebnega odnosa do otrok nisem imela. Moja enajst let mlajša sestra je zame pomenila, da so z mularijo same težave. Imela pa sem krasnega očeta, ki je konvencijo o otrokovih pravicah izvajal že desetletja pred njenim sprejetjem. Otrokom le najboljše je bilo njegovo načelo in kaže, da ga je vcepil tudi meni. Ivica Mekiš je prepoznala, da bi lahko bila koristna za ZPM. Že naslednjo leto sem šla kot vzgojiteljica na Slovaško in leto kasneje že kot pedagoška vodja. Pritegnile so me ideje ZPM o odnosu do otrok, o delu, ki te bogati in s katerim prispevaš nekaj dobrega za druge. Še danes ponavljam besede Ivice Mekiš, da za otroke nikoli ni dovolj dobro in da so njihovi uspehi naše največje priznanje. Dobre korenine se dolgo razraščajo. Ali sem kaj dobrega naredila, sama težko ocenjujem, res pa sem že dolgo zraven."
Kaj je potrebno za srečno otroštvo
Kakšna pa je vloga ZPM danes, ko je življenje precej drugačno kot pred desetletji?
"Meni osebno je pomemben pomen, ki ga ne družba ne stroka pa tudi starši ne prepoznavajo: pridobivanje socialnih veščin. ZPM nudi eno redkih varnih okolij, kjer se lahko otroci neformalno družijo. Danes otroka pripeljemo zjutraj v šolo, ga odpeljemo domov, ga peljemo na popoldanske dejavnosti. Možnosti za 'Cankarjevo enajsto šolo' sploh ni več. Kje smo se mi učili socialnih veščin? Ravno na poti iz šole, na dvorišču, tega ni več. Zdaj doktorirajo, pa se niso sposobni sami pogovarjati za službo, na razgovor pridejo mame zraven. Ne glede na to, kako teče tehnološki razvoj, bo nujno, da bodo ljudje znali timsko delati, da bodo znali pozicionirati svoje mesto v družbi, v skupini, med sodelavci. Potrebnih veščin pa danes otroci nimajo, na internetu jih ne dobijo, tam se vključijo in izključijo, kakor jih je volja, ni se jim treba boriti za njihovo mesto, ni jim treba prepoznavati, kje njihovo mesto sploh je. Če povem čisto konkretno: ne dobijo izkušnje, kdaj je treba jezik stegniti in kdaj ga je treba zadržati, kdaj je treba vztrajati in kdaj ne. To se otroci najbolj med seboj naučijo.
Predvsem pa ima ZPM danes zelo pomembno vlogo pri uresničevanju konvencije o otrokovih pravicah. Slovenija je verjetno edina država na svetu, ki je imela načela iz konvencije zapisana v ustavi, še preden je bila konvencija uradno sprejeta (konvencija je bila sprejeta novembra 1989, spremembe ustave pa že septembra istega leta). In naj se odrasli končno otresejo misli, da imajo otroci zaradi konvencije več pravic pa premalo dolžnosti. To, da bi otroci zaradi pravic, ki jih imajo po konvenciji, morali imeti še neke dolžnosti, je enako, kot če bi rekli, če ne boš priden, ti načela iz ustave ne pripadajo."
Doktorirajo, pa se niso sposobni sami pogovarjati za službo, na razgovor pridejo z mamo
Pravila, ne meje
Veliko se danes govori o postavljanju meja otrokom.
"Zelo me skrbi, da bomo iz doslej prevladujoče permisivne vzgoje prešli v vzgojo totalnih omejitev in tekmovanja med starši, kdo bo svojemu otroku nekaj bolj omejeval in hkrati od njega čim več zahteval. Meni meje nikoli niso bile ljube, ker meje vedno postavlja tisti, ki je močnejši. V odnosu otrok-odrasel sta oba enakovredna. Nista enakopravna, ker imajo odrasli odgovornosti, ki jih otrok do svoje polnoletnosti seveda ne more prevzeti, sta pa enakovredna. In če smo enakovredni, se lahko dogovorimo za pravila, ki se jih je treba držati. Pravila, ne meje. Pravila so obvezujoča tako za močnejšega kot za šibkejšega, v nasprotju z mejo, ki jih postavlja tisti, ki to možnost, pravico in moč ima. Je pa postavljanje pravil bolj zahtevna operacija kot postavljanje meja in starši velikokrat izberejo lažjo pot."
V ZPM postavljate pravila. Ali zato na letovanjih tudi s sicer "težavnimi otroki" nimate problemov?
"Res jih nimamo. Za primer bom dala naš VIRC v Poreču, ki je tudi pravi botanični vrt, saj je v njem več kot 60 vrst rastlin, dreves, grmov. Po koncu sezone, po vseh izmenah, le redko najdeš zlomljeno vejico, odtrgan cvet, vse je kot v parku. Kakšno vandalsko ravnanje, o katerem poslušamo kar naprej! Ne zavedamo se dovolj, da se otroci kljub vsemu zelo ravnajo po odraslih, po starših. Če ne čutijo strahu ali omejenosti, znajo tudi pravilno ravnati. To je dragocena izkušnja za življenje."
Postavljanje pravil je bolj zahtevna operacija kot postavljanje meja in starši velikokrat izberejo lažjo pot
Prosti čas je enako ali celo še bolj pomemben od časa, ki ga otrok preživi pri opravljanju obveznosti
Od ena do pet
Maribor vidite in poznate z različnih zornih kotov. Kakšno podobo vam kaže?
"Zelo lahko je reči, v tem mestu sem doma, žal pa je vedno manj možnosti reči, v tem mestu sem sit in zadovoljen."
Kaj pričakujete od novega župana?
"Zelo bi bili veseli, če bi poskrbel za obnovo stavbe ZPM. Mi jo napolnimo z radostjo, ljubeznijo, pozornostjo, znanjem, ampak ta stavba potrebuje tudi trdno streho in stene."
Kaj počnete zdaj, ko ste v pokoju?
"Imam še nekaj funkcij v ZPM, zlasti pa se ukvarjam z zagovorništvom otrok. Gre za pomoč otrokom, ki so udeleženi v različnih postopkih, večinoma ob ločitvah staršev. Nujno je, da se sliši tudi njihov glas, njihovo mnenje, njihove želje in interesi."
Medijsko sceno tudi še spremljate?
"Zelo spremljam, pa nisem preveč zadovoljna in vesela. Mislim, da so novinarji vedno bolj obremenjeni, njihova eksistenca je vedno bolj negotova, kar družbi, ki želi imeti in razvijati demokratične odnose, gotovo ni v prid."
Kakšna bi morala biti vloga Večera v tem okolju?
"Taka, da bi se županu, ko bi ga zjutraj odprl, malo tresle hlače. Kritična, spodbujevalna, bolj povezovalna, tudi predrzna, ampak nikoli škodljiva. Zavedati se moramo, kdo nas bere in komu smo odgovorni. Sicer pa sem general po bitki ... Imela sem možnost, nisem pa prepričana, da sem jo izkoristila toliko, kot mislim, da je treba."
Dedek Mraz je naš, slovenski
Smo v pričakovanju veselega decembra. ZPM je neločljivo povezana tudi z dedkom Mrazom, ki se vsako leto pripelje s Pohorja, da razveseli otroke. Prvič je v Maribor prišel že leta 1948, celo še pred ustanovitvijo ZPM.
"Res, letos praznujemo 70-letnico dedka Mraza in 4. decembra bo v Muzeju NOB v Mariboru otvoritev velike vseslovenske razstave o dedku Mrazu. Skušali bomo razbiti nekatere mite, radi bi tudi dekomercializirali vsaj tega dobrega moža in mu dali prvotni pomen prinašalca radosti, veselja, tople besede in kakšnega skromnega darila. Med pripravo razstave sem preučila veliko materiala, ampak nikjer nisem našla podatka, ki bi potrjeval razširjeno prepričanje, da je dedek Mraz v Slovenijo prišel iz Sibirije po dekretu tedanje Sovjetske zveze. Prvič je bil omenjen leta 1948 v neki igrici, ki je bila res prevedena iz ruščine. Toda leta 1948 so ljudi pošiljali na Goli otok zaradi 'ljubezni' do Sovjetske zveze in res ne vem, zakaj bi takrat dedka Mraza pripeljali od tam. Že zelo kmalu je dobil tipično slovensko podobo po sliki Maksima Gasparija s polhovko in plaščem iz ovčje kože s tipičnimi slovenskimi ornamenti, tako da brez zadrege lahko rečemo, to je naš dedek Mraz."
Je pa bil najbrž v takratni Jugoslaviji uveden kot protipol oziroma nasprotnik tedaj nezaželenega Božička.
"Po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji ne bi bil toliko problematičen Božiček, ki ga je ustoličila leta 1936 Coca-Cola, ampak bolj Miklavž, ki ima edini od teh decembrskih dobrih mož zgodovinske korenine. Dedek Mraz je nastal iz težnje takratnih oblasti, da bi božične praznike prestavili v novoletni čas, kar se je tudi zgodilo."
Danes vsi trije decembrski možje ob komercializaciji in potrošništvu vstopajo skozi velika vrata tudi v otroški svet. Že tedne pred prazniki tudi otroci gledajo neštete reklame in kupe prospektov. Kaj bi vi svetovali kot primerno darilo?
"Razmišljati moramo o tem, kam gre svet z vsem tem potrošništvom, in tudi o tem, da drugačne vrednote ne zrasejo same od sebe, ampak jih je treba negovati. Naredimo darilo sami, naj izhaja iz nas, ne iz trgovskega centra. Lepo darilo je lahko tudi skupen izlet, ogled česa, kar otroka zanima ... Predvsem je v darilo treba vložiti nekaj sebe, ampak to je naporno, lažje je iti v trgovino nekaj kupit, dati kar tam aranžirat in položiti pod smrečico kot pa darilu posvetiti čas in pozornost."
