(IZ ŠTAJERCA) Kljub težkim časom 100-letni Avgust nikdar ni bil lačen

V mariborskem domu starostnikov Dom pod gorco je stoti rojstni dan praznoval Avgust Pušnik, ki je otroštvo preživel v Limbuški grabi, v viničarski družini pa se je 28. avgusta davnega leta 1923 rodil kot prvi od sedmih otrok. Preživel je drugo svetovno vojno, boril se je v Afriki in pokoj dočakal v družbi Intes, kjer se je njegovo delo vrtelo okoli testenin.

V otroštvu je doma očetu pomagal delati v gozdu, materi v vinogradu, kuhinji, na vrtu in še kje. Naučil se je peči kruh in ročnih spretnosti. Uspešno je končal osnovno šolo v Limbušu, se nato kot vajenec začel učiti za pleskarja, a so ga marca 1943 prisilno mobilizirali v nemško vojsko in poslali na fronto v severno Afriko. Tam so ga z drugimi mobiliziranci ujeli Angleži, ga zaprli in kasneje predali Američanom. V Ameriki je sprva delal v gozdu v Oklahomi, nato pobiral bombaž na plantažah, zaradi ročnih spretnosti je kasneje dobil delo v delavnici taborišča. Ko je leta 1946 imel možnost vrniti se v domovino, je to priložnost izkoristil, a so ga nemudoma vpoklicali v jugoslovansko vojsko. Kot vojak je preživel sedem let, služil je v generalštabu kot vodja kurirske službe.

V domu šele nekaj mesecev

Pušnik v domu starostnikov, ki ga začasno vodi Jelka Kolmanič, domuje šele nekaj mesecev. Direktorica doma mu je ob častitljivem jubileju zaželela, da bi se še naprej v njihovi oskrbi dobro počutil. "Ste že peti stanovalec našega doma, ki je pri nas dočakal tako pomemben jubilej. Iskreno vam čestitam v imenu vseh zaposlenih in stanovalcev. Želim vam, da ostanete še dolgo med nami," je lepe želje strnila Kolmaničeva, ki je slavljencu predala šopek rož, katerih se je posebej razveselil. "Zahvaljujem se za takšne lepe rože, rože imam rad," je nasmejan povedal Pušnik. Kot da bi vedel, je tudi mariborski podžupan Samo Peter Medved k njemu pristopil z velikim šopkom rož, a stisk rok je moral nekoliko počakati, saj mu je najprej zbor stanovalcev zapel vse najboljše. "Vse najboljše, prava korenina ste, kaj vse ste skozi dali v življenju," ga je nagovoril Peter Medved. "Pa občino tudi slišim, da ste dali skozi," je dodal. Stoletnik je namreč po vrnitvi v Maribor po dekretu delal na mariborski občini kot stanovanjski referent.

Po vojni je poklicno pot začel kot zaposleni v podjetju Mlin testenine, kasneje je bil to Živilski kombinat Intes. Sproti se je izobraževal in v Zagrebu končal živilsko šolo, kar mu je omogočilo prevzem vodenja oddelka za proizvodnjo testenin. Poslan je bil celo na izobraževanje v Švico, a je za to moral predhodno uspešno opraviti izpite iz tujih jezikov, matematike in slovenščine. Ob službi je nekaj časa na Živilski šoli v Mariboru predaval tehnologijo mlinarstva in testeninarstva. Sam se je naučil še italijanščine, kot direktor TOZD-a tovarne testenin pa je uvedel novo strojno linijo za testenine. Pri proizvodnji so bili tako uspešni, da so testenine izvažali celo v Ameriko, Rusijo in na Poljsko. Proizvodna linija je v bivši Jugoslaviji dobila precej nagrad za uspehe, med drugim za tehnološko najčistejše testenine. Pomagal je še pri postavitvi in uvedbi tovarne testenin v Sarajevu, nato pa po nekaj več kot 40-letnem delu odšel v pokoj.

Testenine zaznamovale njegovo življenje

Čeprav se mu je dobršen del življenja vrtel okoli testenin, jih ima še zmeraj rad. "Življenje sem vložil v makarone. Posebej rad pa jem špagete na italijanski način." Kljub težkim časom, ki jih je preživljal, pa pravi, da nikdar ni bil lačen. "Pa je bilo, kar je bilo. Magari samo krompir in pesa." Povedal je še, da so bili zmeraj okrog njega sami dobri ljudje.

Ustvaril si je družino, a je ženo izgubil pred 16 leti, hčerko Jelko pred desetletjem. Druga hči, Mira, je z možem Maksom stoletnico praznovala z njim. Kot tudi njegov vnuk Marko, redno pa ga v domu obiskuje tudi pravnukinja Petra. "Bil sem samo enkrat poročen. Ko mi je Bog vzel ženo, sem ostal sam. Žena je bila prava Slovenka, ni se pustila. Dokler sva bila skupaj, sem bil srečen, po tem pa sem se vrgel v delo." Pušnik ima še eno živečo sestro Alojzijo, ki ga žal ne more obiskovati, saj živi v Nemčiji. Sta pa v stikih preko hčerke Mire.

Vsak dan bere časopise, najraje ima potovalne vsebine. "V časopisu preletim naslove in že vem vsebino. Preberem vse, nato pa ločim, kaj je bolj in kaj manj zanimivo. Čitam od A do B, vse - če ni na začetku vse najlepše, pa je na koncu." Pravi, da ne pozna jeze in sovraštva. "Vsi smo si lahko dobri med seboj."