"Šolo je ta dan prevevala prav posebej slovesna energija. V špalirju napolnjeni hodniki, ljubeči pozdravi, orošene oči, kleni stiski rok in veliko modrosti, izrečenih v skorajda intimnem vzdušju. Slovesnost ob upokojitvi ravnateljice in njene dolgoletne pomočnice je marsikomu obudila res drage spomine, številnim tudi kakšno solzo, predvsem pa nas je vse obogatila za spoznanje, kako pomembne so prijateljske in srčne vezi," je dogodek opisal profesor na šoli Gregor Artnik.
V šoli je bil bogat program, pred šolo pa so v spomin na ravnateljico posadili lipo ob recitaciji Kuntnerjeve pesmi Sadim drevo. Tudi na osrednjem hodniku na šoli bo ostal trajen spomin nanjo. Krasile ga bodo njene besede: "Svojo prihodnost gradite s spreminjanjem sveta. Pri tem bodite vztrajni in pogumni, predvsem pa nikoli ne nehajte sanjati in hrepeneti."
Napeta igra s časom
Ob slovesu se zmeraj oziramo tudi proti začetkom. In Iva Pučnik Ozimič je bila od začetkov pri ustanavljanju Srednje šole Slovenska Bistrica. "Sredi poletja leta 1999 se je začelo z ustanovitvenimi nalogami (registracijo, zaposlovanjem, urejanjem prostorov in opreme) in vsem ostalim, da smo sploh lahko pridobili verifikacijo za izvajanje pouka do začetka šolskega leta. To je bila naporna bitka s časom," se spominja. V začetku tudi niso imeli svojih prostorov, jih je pa šola nujno potrebovala, kar ponazarja podatek, da so v letu pred selitvijo, to je bilo spomladi leta 2005, delovali na petih lokacijah, denimo tudi v nekdanji upravi Mercatorja na Trgu svobode, kjer so imeli kar osem učilnic. Z drugimi dejavnostmi so gostovali še v Slomškovem domu, glasbeni šoli in zavodu za šport. "Zato so od začetka tekla intenzivna prizadevanja za novogradnjo šole, kar nam je, ob močni podpori lokalnega okolja, uspelo že v šestem letu delovanja. Pridobitev novih prostorov je bila nuja za nadaljnji obstoj in razvoj šole," razlaga.
Dolgoletna ravnateljica je ponosna na delo in razvoj Srednje šole Slovenska Bistrica v minulih desetletjih, predvsem na dobro skupnost, ki se je razvila in ohranjala. "Ponosna sem na podporo, soustvarjanje vseh – sodelavcev, dijakov in staršev. Vseskozi je med nami vsemi prevladovalo sodelovanje in zaupanje." V takšnih sodelovalnih pogojih so nenehno razvijali kakovost učenja in poučevanja, izboljševali pogoje za pouk, širili ponudbo dodatnih dejavnosti, vedno več tudi v tujini," še pove Pučnik Ozimičeva. Njena zasluga je tudi, da je bistriška šola dobila v Sloveniji prepotrebni program metalurški tehnik. "Gotovo upravičeno in potrebno. Uvedba programa je bila tako v interesu šole, da razširi ponudbo s tehničnim programom, kakor v interesu Skupine Impol in drugih gospodarskih družb, ki imajo kadrovske potrebe na področju kovinsko-predelovalne industrije. Impol je izdatno pomagal pri opremi za izvajanje praktičnega pouka in pri izvajanju delovne prakse v podjetju. Program vključuje tudi vsebine s področja informatike, mehatronike ter mehanike in tako daje metalurškim tehnikom zelo široke možnosti za zaposlitev. Začenja se tudi prizidava delavniške učilnice, ob sofinanciranju občine Slovenska Bistrica in ministrstva za vzgojo in izobraževanje, naš učitelj metalurških vsebin dr. Samo Semenič je napisal učbenike. Pogoji za izvajanje programa so torej odlični, žal je zadnja leta opazen upad interesa za vpis," še pojasnjuje nekdanja ravnateljica.
Zmanjšati gledanje v telefone
Kako pa so se s časom spreminjali dijaki? "Vse generacije v osnovi opredeljujejo temeljne psihološke potrebe po sprejetosti, varnosti, uveljavljanju in uspehu. Vsaka generacija zmore nekatere veščine bolje, denimo znanje tujih jezikov, delo z informacijsko tehnologijo, bolj sproščeno komuniciranje. Je pa pri nekaterih dijakih z leti opaziti več pasivnosti in hkrati manj vztrajnosti za šolsko delo. Pri teh bi bilo za začetek nujno zmanjšati gledanje v telefone in ta čas nadomestiti z gibanjem. No, seveda to ni recept za vse morebitne težave," odgovarja.
Veliko dijakov njihove šole je doseglo tudi številne odlične dosežke, ne le v slovenskem, ampak tudi v mednarodnem merilu. "Ob odličnih rezultatih na državnih in mednarodnih tekmovanjih so dejavni in uspešni tudi na interesnih področjih, pri umetniškem ustvarjanju, na glasbenem, literarnem, lutkovnem, filmskem in fotografskem področju, v športu …" zanosno našteva sogovornica, "mnogi dosežki dijakov so res izjemni. Gotovo imajo pri tem njihovi učitelji pomembno vlogo, za končni uspeh pa so ključni dijaki sami, kakšni so njihovi potenciali in napori, ki so jih pripravljeni vlagati v svoje znanje in spretnosti. Lana Prosenak in Katarina Grilj sta v tem res izjemni in sta v marsičem že presegli svoje mentorje. Hana Brumec in Damjan Dovnik sta na primer odlična raziskovalca vesolja, uvrstila sta se na Mednarodni sejem znanosti in inženirstva v Dallasu, kjer je sodelovalo okoli 1700 mladih raziskovalcev s celega sveta. Še veliko imen in dosežkov bi lahko naštevala. Najbolj pa je šola lahko ponosna na visoko prehodnost dijakov skozi leta šolanja, nadpovprečno tudi na maturi."
Ob odhodu v zasluženi pokoj ugotavlja, da bo verjetno najbolj pogrešala mladostno energijo in smeh, prijaznost sodelavk in sodelavcev ter dijakinj in dijakov, a je prepričana, da bodo vse to nadomeščali mnogi lepi spomini. "Priznam, da sem se zadnje mesece večkrat spraševala, ali je morda kaj, kar bi morda danes naredila drugače, a mislim, da si teh vprašanj ni smiselno več postavljati."
Zdaj bo imela tudi več časa za druge aktivnosti in bližnje. "Najprej si želim več druženja z vnuki in branja. Pa več gibanja, hoje v okolici in po našem čudovitem Pohorju, kolesarjenja po Dravinjskih goricah, več vrtnarjenja. Pa še kakšno potovanje po tem čudovitem svetu." Ta hip, pravi, še nima kakšnih posebnih ciljev za prihodnost: "Najprej se moram umiriti pa bo nastal prostor za nove ideje."
