(MNENJE) Ne jesenski ne pomladni festival, to je poletni Borštnik

Če bi sklepali po obisku petkove otvoritvene predstave 57. Borštnikovega srečanja, plesnogledališke atrakcije Prelisičiti hudiča skupine Akrama Khana, gledalcev novi termin festivala ni odvrnil. Ampak otvoritvena publika nikoli ni bila tipična gledališka, prej takšna, ki ima rada poletne festivale. In če bi sklepali po letošnji, pa tudi lanski izdaji festivala, to pravzaprav ni spomladanski termin. Junij je postal poletni mesec. (Včeraj je bila na primer otvoritev Primorskega poletnega festivala.) Po ogledu predstave smo v toplem ponevihtnem večeru gledalci tako govorili predvsem o tem, komu ustreza sprememba termina in kaj vse bi lahko pomenila.

Festivalsko vodstvo zagovarja tezo, da je novi termin dolgoletna želja gledališč. Za jesenski festival so namreč morala obnavljati predstave iz pretekle sezone, in to sredi intenzivne priprave novih predstav. Ker zdaj selekcija upošteva predstave iz preteklega koledarskega leta, morajo seveda gledališča za nastop na festivalu prav tako obnavljati stare predstave, res pa to zdaj lahko počnejo v času, ko so sezono že zaključila. Še bolj kot gledališčem, ki gostujejo, je ta termin po volji gostiteljskemu gledališču, saj festival tako ne prekinja njegove matične produkcije.

Novi termin gotovo ni želja publike. Če želiš spremeniti 55-letno tradicijo, res ne moreš upoštevati vseh ozirov, ne moreš pa tega narediti brezobzirno. Zvesti publiki festivala se zdi zamalo, če ji rečejo, da se mora na spremembo pač navaditi. To malo spominja na znamenito Brechtovo "rešitev": če publika ne sledi pričakovanjem vodstva, ali je ne bi kar razpustili in si izbrali novo občinstvo?

Borštnikovo ni bilo oktobra zato, ker je publika takrat lahko jedla kostanj in pila mošt, ampak zato, ker se jeseni znova intelektualno in duhovno zastartamo, ker se jeseni znova odpremo za gledališče. Ne gre samo za navado, ne gre za folkloro, ampak za mentalno naravnanost, za intelektualno, duhovno in psihično dovzetnost. Seveda obstajajo tudi poletni gledališki festivali, najbolj znan je najbrž avignonski, slovenska publika pa bolj pozna dubrovniškega ali zadnji dve desetletji poletno gledališče Ulysses na Brionih. To so vsaj toliko turistične kot umetniške manifestacije skratka, spektakelski zaključki vročih poletnih dnevov na počitniških destinacijah. Borštnikovo pa je tekmovalni festival s simpoziji, konferencami, pogovori, delavnicami. In je festival, ki ga obiskuje predvsem domača, mariborska publika. Vsaj doslej ga je.

Takoj po zaključku Borštnikovega srečanja se bodo začeli letošnji, 25. Dnevi knjige v Mariboru. Tudi ti v novem terminu. Aprila so z nekaj prireditvami zaznamovali svetovni dan knjige, nabit program ob stojnicah in mnogih drugih prizoriščih pa prestavili na junij. Kot razlog so navedli vreme. Še ena resna vsebina torej bo poskušala prepričati publiko (in kupce) v tem preddopustnem poletnem času, ko popušča koncentracija. In potem samo še 30. Festival Lent. Usklajen z začetkom šolskih počitnic in brez pretenzij, da je, z izjemo kakšnega vsebinskega sklopa, kaj bistveno drugega kot sprostitev ob pravem času.

Maribor je tako junija postal festivalsko mesto. Zanimivo bo videti, ali bo to tudi ostal.