Virtualni turizem

Svet, kakršnega poznamo, se spreminja skoraj s svetlobno hitrostjo. Ne le mladi, tudi starejši vse bolj živimo v dveh svetovih. Poleg realnega, v katerem še vedno veljajo fizikalni zakoni in se zanašamo na pet telesnih čutov, vedno pogosteje prestopamo v virtualni, digitalni svet računalniške tehnologije. Zato ni čudno, da tudi turizem vse bolj stavi na digitalizacijo, saj lahko s tehnologijo pričara doživetja, ki v realnem svetu niso mogoča.

Na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju so se denimo predstavili produkti Multiversum, ki med drugim ponujajo virtualne smučarske skoke v Planici ali pogovor z virtualnim turističnim vodnikom, ki zna odgovoriti na vsako vprašanje, pa Arctur, d.o.o., ki ponuja pogled v kulturno dediščino in minule čase skozi VR-očala. Skozi taka očala lahko - sicer v realnem svetu - v promocijskem centru Expano vidite Pomurje iz zraka in v Centru za obiskovalce ekomuzeja Međimurje malo v Čakovcu spoznate antropozofijo Rudolfa Steinerja. Prek mobilne aplikacije pa je možno celo interaktivno vodenje po neuresničenih projektih Jožeta Plečnika, torej sprehod po Ljubljani, kakršna bi bila, če bi bilo Plečniku uspelo uresničiti vse svoje vizije.

Napredek v turizmu je sicer potreben in vreden pohvale. A ker po drugi strani psihologi svarijo pred čezmerno uporabo digitalnih naprav in odvisnostjo od njih, zlasti med mladimi, se sprašujem, kam ta pot pelje. Turizem je v dolgih stoletjih, od prvih romanj v Sveto deželo, Meko in na druge z vero povezane prostore, preko druženj med plemstvom v njihovih letnih rezidencah in zdravstvenih oddihov za kronane in druge premožne glave pa vse do potovanj iz kraja bivanja v druge kraje, blizu in daleč, z najrazličnejšimi nameni - med najbolj pogostimi so sprostitev, zdravje, posel, šport, kultura - ohranjal vsaj eno dimenzijo: žive in neposredne stike. Je že res, da nekateri med nami morda nikoli ne bomo v živo videli Tadž Mahala, splezali na Mount Everest ali se potapljali z delfini. Toda tudi z VR-očali ne bomo vedeli, kako diši cvetje, posajeno okoli tega indijskega mavzoleja, kako mrzlo je na strehi sveta in kak občutek daje dotik kože prijaznega morskega sesalca.

Morda bi se morali bolj kot razvoju virtualnih doživetij posvečati ozaveščanju, da je svet postal globalna vas, v kateri bi morali živeti tako, kot so nekoč živeli v vaseh: porabiti toliko, kolikor resnično potrebujemo, sodelovati s sovaščani, varovati naravne vire, da bomo Zemljo ohranili tudi za prihodnje generacije. Se spomniti, da nas na potovanjih resnično bogatijo zvoki, okusi, vonji in dotiki okolice, predvsem pa pristni stiki z domačini in njihove življenjske zgodbe. Vse drugo je le nadomestek za praznino v našem življenju, od katere bežimo nekam, kjer si obetamo izpolnitev svojih želja. Tako kot v virtualnem svetu.