Medicare, ameriška zdravstvena zavarovalnica za starejše od 65 let, do pred kratkim ni imela nobene vloge pri oblikovanju cen zdravil. Cene je diktirala farmacija, posledično pa Američani plačujejo dva- do trikrat več za zdravila kot pacienti v Evropi. Lani sprejet Inflation Reduction Care Act (Zakon o zmanjšanju inflacije, na kratko IRA) pa je med drugim predvidel tudi zniževanje izdatkov za zdravstvo. Tako je konec avgusta Bidnova administracija napovedala seznam prvih deset zdravil, ki jim bo Medicare izpogajala cene. Pogajanja se začnejo oktobra, nove cene pa bodo začele veljati leta 2026. Po omenjenem zakonu bo Medicare vsako leto dodajal nova zdravila na seznam.
Med zdravila, izbrana za pogajanja, spadajo Eliquis in Xarelto, za preprečevanje možganske kapi; Januvia in Jardiance, za diabetes; Imbruvica, za zdravljenje krvnega raka; Farxiga, za kronično ledvično bolezen; Entresto, zdravilo za srčno popuščanje; Enbrel, za artritis in avtoimunske bolezni; Fiasp/Novolog, oba izdelka za insulin; in Stelara, za Crohnovo bolezen. Gre za zdravila, ki imajo malo konkurence in velike razlike v ceni v primerjavi z drugimi državami.
Ukrep bo nedvomno prinesel olajšanje za okoli 9 milijonov starejših, ki trenutno plačujejo do 6500 dolarjev letno za ta zdravila. Izdatki za zgoraj navedena zdravila so v preteklem letu skupaj znašali več kot 50 milijard dolarjev, kar za Medicare predstavlja 20 odstotkov izdatkov. ZDA za zdravstvo porabijo toliko, kot nemška ekonomija ustvari v enem letu, in ukrepi so nedvomno na mestu. A kaj, ko so zdaj z zakonom zanihali iz enega ekstrema v drugega. Breme je bilo doslej skoraj v celoti na plečih pacientov, tokrat pa farmacija nima nobene vloge. Na izbiro imajo ali sprejmejo ponujeno ceno ali pa plačajo enormni davek v višini med 65 in 95 odstotkov prihodka zdravila s seznama, oziroma umaknejo iz prodaje vsa svoja zdravila, ki jih tržijo prek Medicare.
"To niso pogajanja, to je izsiljevanje s pištolo na čelu," se brani farmacevtska industrija. Ameriški Merck je že vložil tožbo proti državi, ki so jo podprli tudi Johnson in Johnson, Bristol Myers Squibb in drugi, saj se bojijo, da bi enostranska pogajanja lahko znižala cene zdravil z liste za med 25 in 95 odstotki. Ker gre za kratek seznam, bo zakon v prvih nekaj letih le "skromen zaviralec" rasti farmacije. Toda na listi bo vse več zdravil in s tem bodo proizvajalci zdravil občutili večjo bolečino.
Pogled na osrednji indeks velikih farmacevtov te bolečine še ne razkriva, je pa negotovost že vplivala na odločitve o financiranju. Veliki farmacevti se za nove ideje pogosto zanašajo na manjša, agilnejša biotehnološka podjetja. Med letoma 2015 in 2021 je 65 odstotkov novih zdravil izviralo iz zunanjih partnerstev, večinoma z manjšimi farmacevtskimi podjetji. Na dolgi rok bi določanje nizkih cen lahko škodilo inovacijam. Raziskave, objavljene leta 2021, so pokazale, da, ko se poraba farmacije za raziskave in razvoj obravnava kot naložba in ne kot strošek, farmacevtska podjetja ne dosegajo večjih donosov v primerjavi s povprečnim podjetjem v S&P 500. In če podvomijo, da bodo s svojimi naložbami ustvarile zadosten dobiček, bodo manj investirale. Nižje cene so danes priljubljene pri pacientih in v bližnji prihodnosti pomenijo manjši izdatek javne blagajne, toda če bodo odvračale naložbe v nova zdravila, bo to jutri v škodo pacientov in družbe. Grenko pilulo si bosta tako delili obe strani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
