Zaradi hidroloških tveganj, ki jih povzročajo podnebne spremembe, so srednjeevropska mesta vedno bolj ranljiva za urbane poplave, hkrati pa še poslabšajo problem pomanjkanja vode. Skupaj z naraščajočo porabo pitne vode in posledično naraščajočimi količinami odpadne vode, ki jo je treba prečistiti, to ogroža varnost oskrbe z vodo v prihodnosti. Zato je ključna reforma zastarelih sistemov vodne infrastrukture z uporabo pristopa krožnega gospodarstva, ki ponuja številne gospodarske in okoljske koristi. Začne pa se s koraki v vsakem gospodinjstvu.
Ob spoznanju, da so mesta osrednja točka povečanja porabe pitne vode v srednji Evropi, je v Evropi že potekal projekt City Water Circles oziroma Krožna uporaba vode v urbanih središčih, ki je v ospredje postavil predvsem prizadevanje za uvedbo in spodbujanje ukrepov za učinkovito rabo vode in njeno (ponovno) uporabo iz nekonvencionalnih lokalnih vodnih virov, kot je deževnica, za javne in gospodinjske namene, v mestnih območjih. Krožno upravljanje z vodami bi izboljšalo ohranjanje vode, hkrati pa zmanjšalo pritisk na čezmerno uporabo pitne vode, pa tudi na mestne kanalizacijske sisteme, s čimer se lahko izboljša kakovost okolja za življenje in poveča njegova odpornost na podnebne spremembe.
Posledice podnebnih sprememb so dodatna obremenitev za obstoječe sisteme
Ravnanje z vodo v mestih zagotavlja tri poglavitne vodnogospodarske storitve za prebivalstvo: vodooskrbo z neoporečno pitno vodo, odvajanje in čiščenje nastale odpadne vode, s katerima zagotavljamo osnovne sanitarne razmere za zdravje prebivalstva in opravljanje gospodarskih dejavnosti, ter zaščito pred poplavami. Večina sodobnih mest te storitve zagotavlja, vendar pa je v zadnjih desetletjih vzniklo tudi zavedanje o manj želenih vplivih teh sistemov na okolje. Hkrati obstoječe sisteme dodatno obremenjujejo posledice podnebnih sprememb (na primer ekstremni nalivi, suše …), zato je globalna strokovna javnost kot odgovor nanje razvila koncepte, kot sta krožno gospodarstvo in tako imenovana modro-zelena infrastruktura. Ključno za njuno vpeljavo pa je celostno obravnavanje urbanega vodnega kroga in interdisciplinarno upravljanje z vodo.
Tako prebivalstvo kot gospodarska aktivnost se koncentrirata v mestih, zato je vpliv mest na okolje velik, vse večji. S pametnim ravnanjem z vodo pa lahko mesta postanejo vzor in ne breme za okolje. Vodarska stroka opozarja, da sodobna družba temelji na nevzdržnem konceptu linearnega upravljanja z naravnimi viri, ne le vodo, tudi s hrano in energijo, ki poteka po principu "odvzemi iz okolja, uporabi in zavrzi v okolje". Krožno gospodarstvo pa prav zaradi zavedanja, da upravljanje z naravnimi viri, kot smo mu priča danes, ni trajnostno in vzdržno, uvaja pristop bolj celostnega upravljanja s temi viri.
To so cilji upravljanja vode v urbanih središčih
- Reciklirati in ponovno uporabiti odpadno vodo.
- Povečati učinkovitost uporabe in distribucije vode.
- Zagotoviti dobro kakovost vodnih teles.
- Zbirati vodo.
- Spodbujati večkratno uporabo vode in trajnost voda.
- Ohraniti pretok v vodnih telesih.
Vir: CWC
Ključno pri tem je, da si prav mesta prizadevajo, da bi postala gonilna sila pri uporabi krožne rabe vode in tudi zato je projekt CWC lokalnim in regionalnim oblastem ter deležnikom pa tudi zainteresiranim javnostim ponudil podporo z izobraževanji in z ustvarjanjem podpornih regulativnih in organizacijskih okvirov sodelovanja. Velik poudarek so avtorji projekta namenili vključevanju vprašanj varčevanja z vodo ne le v obstoječe okoljske politike in sisteme upravljanja, temveč tudi za njihovo usmerjanje v vse pomembne mestne in regionalne razvojne strategije in sektorske predpise (na primer urbanistično načrtovanje, gradnjo).
Varčevanje s pitno vodo mora postati strateška usmeritev in prioriteta
Smotrna raba vode je nujna tako z vidika razvoja delujočih družbenih sistemov kot tudi zaradi globalnega dogovora (Agenda 2030 in Cilji trajnostnega razvoja). Je pa nujno treba začeti spreminjati vzorce potrošnje in upravljanja s tem neprecenljivim naravnim virom.
Številne dobre prakse se že izvajajo na pobudo občin in ozaveščenih posameznikov, ki iščejo trajnejše rešitve. Prav tako je zelo koristno spoznavanje teh praks in izkušenj, ki so jih dale družbi. Prav tako je treba dobre prakse izpopolnjevati in razširjati na druge občine. Izkušnje kažejo, da so pri zmanjševanju porabe pitne vode učinkoviti prav vsi ukrepi, ki se izvajajo, zato jih je smiselno zbrati v obliki podatkov ter znanja o njihovi rabi. Smiselno je iskati način, da ti ukrepi v čim večji meri postanejo del običajnega in ne kriznega stanja, opozarja stroka.
Pri dolgoročnem zagotavljanju sprejemljivosti družbenih ukrepov glede porabe vode je ključna participacija državljanov, ki so v različnih projektih smotrne porabe vode v večini že izkazali veliko mero sodelovanja in pripravljenosti na spremembe. Je pa na dolgi rok varčevalne ukrepe treba uskladiti na širšem družbenem nivoju oziroma jih oblikovati z vključevanjem in sodelovanjem občanov. Pri tem je potrebna dvosmerna komunikacija med vsemi deležniki; mnenja, pomisleke in skrbi državljanov je treba spoznati in jih upoštevati pri nadaljnjih odločitvah. Prehod v bolj trajnostne vzorce potrošnje bo lažji, če bo več deležnikov delovalo za isti cilj in usklajeno.
Ne le dvosmerna, predvsem dobra komunikacija in tudi kooperativnost med občinami, vodovodom, turizmom, kmetovalci in drugimi deležniki so ključni za uspeh. Ogromno ozaveščanja o tej tematiki je treba narediti v institucijah. Varčevanje s pitno vodo mora postati strateška usmeritev in prioriteta. Zavedati se je treba, da se prehod k trajnostnim vzorcem dogaja po vsem svetu, zlasti v razvitih delih sveta in bogatih mestih, kjer je poraba vode največja. To okolje je lahko in mora biti osrednji generator sprememb.
