V okoliščinah, ko se trg delovne sile po Evropi krči in mladi odhajajo v druge države članice Evropske unije, kjer dobijo višje plače in boljše delovne razmere, je zasebni sektor fleksibilen, iskanim kadrom viša plače in izboljšuje delovne razmere. Kaj pa javni sektor? Vse bolj očitno postaja, da čeprav je bil javni sektor zaradi stabilnosti zaposlitve tradicionalno med kadri zaželen, rigidnost plačnega sistema, ki v njem velja, danes močno ogroža številne stebre tega sistema.
Za to lahko krivimo Evropsko unijo, ki zagotavlja svobodo gibanja delavcev. Ta svoboda je bila postavljena v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v tedanjih državah članicah Evropske gospodarske skupnosti, ki so v času povojne obnove imele visoko gospodarsko rast (tako visoko, da se je v šestdesetih letih za članstvo odločilo celo evroskeptično Združeno kraljestvo), močno primanjkovalo delovne sile. Ne samo, da je Nemčija tako želela s pravili Evropske skupnosti priti do delavcev, ki niso mogli najti dela na jugu Italije, vse tedanje države članice so bile zelo odprte tudi za jugoslovanske delavce pa tudi za delavce iz njihovih kolonij in drugih predelov sveta. Danes se dogaja podobno, vsaj za določene poklice.
Kmetje so nekoč dobro vedeli, kaj se zgodi, če zaradi zadrtega očeta odidejo vsi potomci s kmetije. Kako da tega ne vemo danes?
