Narava "govori" jezik, ki ga človeštvo poskuša razumeti že od nekdaj, a na znanosti temelječa moderna doba je tozadevno naredila velik preboj v relativno kratkem času. In s tem marsikdaj povzročila razburjenje. Odkritja so namreč večkrat stala v nasprotju z uveljavljenimi prepričanji, interesi, vrednotami, pravili. S kulturo torej. Tako so mnogi na primer imeli težavo z ugotovitvijo, da je zemlja okrogla. Psihologa Paul Bloom in Deena Weisberg iz Univerze Yale v reviji Science (Childhood Origins of Adult Resistance to Science, 2007) zapišeta, da tudi zato, ker se ideja o okrogli zemlji zdi skregana z "zdravo pametjo".
Enako "nenaravna" se zdi ideja o več spolih, čeprav znanost kaže, da je bioloških spolov, gledano strogo tehnično, res lahko več – poleg XX (Ž) in XY (M) so mogoče še kombinacije X, XXY, XYY and XXXY. A gre za mejne abnormalnosti, ki se pojavljajo izredno redko. Glede na to je mogoče trditi tisto, kar je v okviru svojih predavanj govoril Johnson Varkey, profesor biologije na univerzi St. Philip's v San Antoniu – da sta spola dva, vse ostalo so biološke abnormalnosti. In kultura. Ki se seveda lahko odloči, da spola ni. Ali da jih je sto.
Razumevanje (pomena) ločenosti enega in drugega (biologija - kultura) pa očitno vedno bolj peša. Prej omenjeni profesor je namreč zaradi "heretične" trditve, da sta spola dva, izgubil službo. Menda zato, ker so se štirje študenti počutili ranjene oziroma so izjavo razumeli kot sovražni govor. Odpuščeni profesor zdaj išče pravico na sodišču, kjer bo z odvetniki dokazoval, da je bil odpuščen, ker je govoril o znanstvenih dejstvih.
Mnoštvo izkušenj, realnosti, resnic, identitet
Podobnih "napadov" tako imenovane LGBTQIA+ skupnosti (lesbian, gay, bisexual, transgender, queer or questioning, intersex, asexual and more), ki zase sicer verjamejo, da so tolerantni, ljubeči in vključujoči (za razliko od "zmešanih in nasilnih homofobnih fašistov"), je vse več. "Živčni zlomi" zaradi "napačne" rabe zaimkov, verbalni napadi na vse, ki preizprašujejo argumente "mavričnikov", ki opozarjajo na nevarnosti procesov, povezanih s "tranzicijo", postajajo stalnica soočenj. Primer tega smo lahko nedavno videli tudi v Ljubljani, kjer je "ljubeča" skupina "mavričarjev" izkazovala očitne napade besa in frustracije ob mirnem izražanju drugačnega mnenja v obliki napisa "obstajata samo dva spola".
Če se na zadevo pogleda od daleč, se ugotovi, da se tudi na področju spola, tako kot na drugih področjih življenja, dogaja polarizacija, kjer eno in drugo stran pesti problem nestrpnosti in zavračanja dejstev, ko ta niso skladna z njihovo izkušnjo sveta. A to je do neke mere pričakovano – v naravi sodobne, pluralno-liberalne družbe namreč je, da se preko svobode dopuščanja različnih prepričanj, razlagalnih shem in slavljenja različnosti oblikuje mnoštvo izkušenj, realnosti, resnic, identitet, sil, pogledov in idej glede tega, kaj je prav, kaj je res ipd.
Naivna stava na znanost
Problem, ki se tozadevno pojavi, jasno detektira že klasik sociološke misli, Emil Durkheim – takšnemu družbenemu stanju nenehno grozi razpad, saj praktično ni mogoče doseči konsenza glede česarkoli. Upanje, da bo znanost tista, ki bo ljudi pripeljala na skupni imenovalec, se je v luči poplave informacij in mnenj takšnih in drugačnih strokovnjakov izkazalo za naivno. Znanost je postala notranje razdrobljena, zlorabljena, večkrat pa tudi podrejena narativu kapitala in interesov, s čimer je zapravila velik del ugleda (zaupanja) in vpliva na oblikovanje posameznikove razlagalne sheme sveta.
Koliko svobode naj družba dopušča, da bi ta svoboda ne uničila družbe same? Naj se v imenu svobode dopusti, da se telesno nelagodje pubertetnikov v smislu spolne disforije naslovi s tako imenovano spolno afirmativno nego?
Rezultat je odsotnost kohezije, ki vodi do vsesplošne zmedenosti glede vsega, to pa do naraščajočih težav z duševnim zdravjem in porasta patološkega (razkrajajočega) vedenja v družbi. V tem oziru najbrž ni naključje, da so statistike glede duševnega zdravja vse slabše in da je teh težav primerljivo več med tistimi, ki se identificirajo s skupnostjo LGBTQIA+. K čemur je seveda treba dodati, da je del teh težav rezultat nesprejemanja (diskriminacije), a verjeti, da bi težave izginile v stanju popolnega sprejemanja vseh "odstopanj", je vseeno naivno, saj vedno slabše duševno zdravje izkazujejo tudi "nedrugačni". Če bi torej želel biti provokativen, bi lahko rekel, da se ljudem "meša od svobode" (to je od fragmentiranosti, fluidinosti, pluralnosti) - najbolj v njenem "svetilniku", v ZDA, ki v vseh pataloških vedenjih in stanjih odstopa močno navzgor.
Spolna disforija
Glavno vprašanje, ki se na tem mestu vsiljuje, je zelo staro: koliko svobode naj družba dopušča, da bi ta svoboda ne uničila družbe same? Konkretno, ali se naj v imenu svobode dopusti, da se telesno nelagodje pubertetnikov v smislu spolne disforije naslovi s tako imenovano spolno afirmativno nego, ki med ostalim lahko pomeni tudi hormonsko terapijo in na koncu še kirurško spremembo spola? Ali naj imajo mladoletne osebe pravico, da se v primeru tozadevnega neodobravanja staršev sklicujejo na trpinčenje, v okviru česar lahko skupnost (to je socialna služba) te otroke "zavaruje" tako, da jih odvzame staršem?
O teh vprašanjih potekajo burne razprave - tudi zaradi dejstva, da je primerov spolne zmedenosti vse več. Po poročanju Reutersa oktobra 2022 se je v ZDA v samo štirih letih število diagnoz za starostno skupino šest do 17 let povečalo za 177 odstotkov (!). In če eni na vso moč navijajo za to, da se mlade čim bolj afirmira v njihovi zmedenosti – pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je spolna disforija dober posel (svetovanje, terapije, plastične operacije) –, drugi svarijo, da imajo vse družbe določene omejitve glede starosti (le zakaj mladoletne osebe na primer ne morejo podpisovati pogodb?); da večina mladostnikov spolno disforijo preraste (zaradi česar ni dobro hiteti z različnimi terapijami); da bi bilo morda bolje razmišljati o tem, zakaj se toliko mladostnikov, predvsem deklet, počuti tako slabo v svoji koži (vpliv družbenih omrežij?).
Tudi na področju spola se dogaja polarizacija, kjer eno in drugo stran pesti problem nestrpnosti in zavračanja dejstev, ko ta niso skladna z njihovo izkušnjo sveta
O tem, da je namesto nekritičnega "navijanja za mavrico", ki se ga v luči všečnega populizma gre (levo-liberalna) politika, potrebna velika doza previdnosti, pričajo tudi študije, ki kažejo, da neto učinek na duševno zdravje tistih, ki se odločijo za (nepovratne) spremembo spola, ni nujno pozitiven. O tem govori pregledna študija Stephena Levina (Current Concerns About Gender‑Affirming Therapy in Adolescents, marec 2023), o šibkih učinkih medicinske asistirane tranzicije pa je pred časom pisal tudi The Economist (The evidence to support medicalised gender transitions in adolescents is worryingly weak, 5. april 2023).
Nova industrija
Odzivi na te izsledke so sicer različni, a ena od najbolj uglednih medicinskih publikacij BMJ (British Medical Journal) je v luči spornih praks, predvsem ko gre za mladoletne osebe, spremenila smernice glede spolne disforije (Gender dysphoria in young people is rising - and so is professional disagreement, februar, 2023). Namesto afirmacije se zdaj priporoča holistični način, kar nakazuje, da je potrebno problem naraščajoče spolne disforije, še posebej med mladimi, obravnavati kot težavo, ne pa ga normalizirati.
Gre namreč tudi za odraz stiske, upora proti določujočim/tradicionalnim konceptom spola. Omenjeno je sicer sestavni del odraščanja, a ko vodi do nepovratnih stanj, gre za nekaj povsem drugega kot nošenje dolgih las ali prakticiranje svobodne ljubezni. In nazadnje, skorajda epidemične razsežnosti spolne disforije med mladimi gre morda razumeti tudi v luči tistega, kar v Sobotni prilogi Dela (23. 4. 2023) pravi profesor moralne filozofije Diego Fussaro – udeleženci mavričnih parad govorijo o civilnih pravicah, a gre za potrošniške kaprice od kapitalizma pohabljenih (mladostnikov), ki ne razumejo, da se na njihovih stiskah in kapricah hrani nova industrija, ki jo legitimira ravno tista opcija, ki se deklarira kot protikapitalistična. Fussaro, sicer sam levičar, v tem oziru provokativno sklene, da je zahodna levica postala mavrična straža globalnega gospostva, s tem pa je prevarala tako očete marksizma in delavski razred. S tem pa najbrž tudi družbo kot celoto.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
