Oni dan me je sodelavec s fakultete Rudi Klanjšek s svojim, očitno meni namenjenim zapisom v Večeru (O žrtvah ali zakaj sem izstopil iz Visokošolskega sindikata, 19. 1. 2022) spomnil na staro resnico, da je zgodovina slovenske znanosti, zlasti morda humanistične in družboslovne, tudi zgodovina številnih prepirov za oslovo senco. V preteklosti ni bilo redko, da slovenski znanstveniki med seboj niso govorili desetletja, ker so se nekoč sprli zaradi napačno postavljene vejice ali kakšne druge malenkosti. Ali pa je profesor na izpitu popolnoma ponorel, ker je študent namesto njegovega uporabil izraz njegovega profesorskega kolega, s katerim sta že davno izkopala bojno sekiro zaradi kakšnega povsem obrobnega vprašanja.
Vendar sem bila do (zadnjih) rektorjevih dopisov sindikatu in javnosti v zvezi z dogajanjem na Filozofski fakulteti, izvajanj njegovih zaupnikov na seji akademskega zbora te fakultete in nazadnje gorečega zapisa kolega Klanjška prepričana, da so takšni petelinji boji stvar prejšnjih rodov. Mlajši smo se jim namreč radi posmehovali. V zadnjih letih nas je še zlasti zabaval pogovor z enim od starost naše fakultete. Nič hudega sluteč smo ga pobarali, ali se bo udeležil žalne seje za nekim drugim "velikanom" z drugega oddelka, s katerim sta bila sodelavca dolga desetletja. Pa je možakar kot iz topa izstrelil: "Kaj še, to je bil en gnoj!" Čeprav je bil profesor znan po rabi sočnega besedišča, nas je to brutalno neupoštevanje stare modrosti, da se o mrtvih govori samo dobro, šokiralo. Zato smo hoteli priti do odgovora, kaj je povzročilo tolikšen bes, ki sega celo čez grob. Pa nismo našli nič otipljivega. Izkazalo se je, da naj bi bila vzrok zamere neka seja tam v sedemdesetih letih, kaka štiri desetletja prej, ko je pokojnik glasoval drugače, kot bi bilo našemu sogovorniku ljubo.
Očitno je pri kolegu Klanjšku podobno. Kajti za vso ploho konstruktov in iz čarovniškega klobuka izvlečenih obtožb, ki jih je natrosil v svojem fantazijskem spisu, se skriva zgolj skrajna nejevolja zaradi moje razprave in mojega glasovanja na neki precej nepomembni seji neke fakultetne komisije. Bojim se celo, da je znalo njegovo jadikovanje spričo silne krivice, ki je zaradi otročjega prerivanja okrog nosilstva nekega predmeta baje doletela njega in druge "kritične" kolege na oddelku, bralstvo precej zmesti. S pojmoma "komisija za študijske zadeve" in "prenos nosilstva" si povprečno informiran bralec Večera najbrž ni znal veliko pomagati. Naj zadošča pojasnilo, da odrasle, zrele osebe na oddelkih in katedrah visokošolskih ustanov okrog nosilstva študijskega predmeta ob upokojitvi kolega ali kolegice, ki je za ta študijski predmet skrbel dotlej (ni ga pa tudi nujno izvajal), ne zganjajo cirkusa. Če že pride do nesoglasij o tem, komu v varstvo in skrb predati tak predmet, pa se ta le redko sprevržejo v mesarsko klanje, v totalno vojno do zadnjega preživelega, kjer so dovoljena prav vsa sredstva. Kar naj bi se, kot nas v svoji zelo svobodni interpretaciji ali, bolje, divji dramatizaciji oddelčnih prepirov in posledičnih zamer prepričuje Rudi Klanjšek, v režiji vsemogočnega, z močjo opitega Visokošolskega sindikata pripetilo na oddelku za sociologijo. Brez zamere, osebno mi lepše sede prispodoba o oslovi senci.
Žal osebne zamere in drobne užaljenosti prevečkrat kažejo smer tudi zelo resnim in pomembnim razpravam in odločitvam
V opravičilo kolegu Klanjšku naj povem, da gostobesednost, če bi bila zlobna, bi rekla pikolovstvo, zadnja leta na mariborski univerzi med posameznimi vodstvenimi delavci postaja pomembna akademska vrlina in je posebej cenjena, kadar se ukvarja z dolžino in obliko oslove sence. O tem so se lahko v minulih tednih prepričali kolegice in kolegi s Filozofske fakultete ter bralci Večera ob prebiranju rektorjevih zapisov o zdaj že znamenitih hudodelskih dejanjih sindikalnega kolega Simona Zupana in moje malenkosti. Kot je prepričljivo pokazal rektor, je mogoče na javni univerzi - in s tem se bodo verjetno lahko poistovetili mnogi v javnih ustanovah in še kje - o katerem koli delavcu zaradi osebnih zamer in užaljenosti iz nič ali dokaj običajnih dogodkov hitro narediti slona in napisati večstransko študijo o njegovem repu. In če to počne vrhovni akademski starešina, bodo njegovemu plemenitemu zgledu po inerciji kmalu sledili še - vedno le do drugih podrejenih, nikoli do vodstva - "kritični" univerzitetniki.
Reč je nerodna tudi zato, ker se s kolegom Klanjškom komajda poznava, čeprav delava na isti fakulteti. V slabih dveh desetletjih sva, kolikor se spomnim, dlje časa govorila morda dvakrat, v nobenem primeru pa ne večkrat, kot je prstov na eni roki. Prav zato me preseneča, da moja osebna politična in druga prepričanja, moja prijateljstva in verjetno še kaj pozna celo bolje od mene.
Morda se je tega zavedal tudi kolega sam, zato je dokaj neznatno vsebino najinega "spora" poskusil epsko ocvetličiti. Nanjo je prilepil Visokošolski sindikat Slovenije, s pozicije privzdignjenega profesorja je mimogrede osebno, strokovno in pedagoško degradiral še namišljeno "sivo eminenco", svojo bivšo oddelčno sodelavko Marino Tavčar Krajnc, in univerzitetne pedagoge posredno opozoril na potrebo po spoštovanju akademske hierarhije (berite: čim hitrejšem plezanju po njej). In za češnjo na smetani na torti je nazadnje dodal še Janeza Janšo in njegovo strankarsko druščino. Slednjih smo res že vsi siti, zato se mu je najbrž zdelo, da bo že samo z omenjanjem teh oseb v istem stavku, v katerem sem omenjena sama, in s podtikanjem, da smo si blizu, pri bralcih zadel sedmico.
Marija Javornik
Zaradi srh prevevajoče gonje, ki jo kolega zoper mene osebno tako rekoč na vsakem koraku uprizarja že štiri leta, sem se torej dokopala do tragičnega spoznanja. Ker kolegu sociologu iz srca želim, da bi me preživel, se bom očitno morala sprijazniti s tem, da zaradi neke moje razprave in mojega glasovanja na seji neke fakultetne komisije pred davnimi leti ne bo prišel niti na moj pogreb. Morda lahko ta čas (ko bo, seveda, že ulovil najvišji akademski naziv in se v skladu s svojimi "zaslugami" povzpel po univerzitetni hierarhiji) izkoristi za čajanko z dekanom Filozofske fakultete v rektorjevem kabinetu, kjer so vrata enako mislečim vedno odprta. Ni neverjetno, da se v teh imenitnih sobanah pogosto odvijajo tudi kvaziznanstvene razprave o verbalnih in miselnih deliktih in (kar je še posebej zabavno) neposredno spremljanje in analize razprav na (neformalni) listi Visokošolskega sindikata. Žal osebne zamere in drobne užaljenosti tako prevečkrat kažejo smer tudi zelo resnim in pomembnim razpravam in odločitvam, ki zadevajo celotno ustanovo, njeno prihodnost in njen javni ugled. Zdi se, da so posledice takih malenkostnih osebnih občutkov tudi uradne pisne graje in disciplinski ukrepi, kar nas lahko skrbi. Dokler bi šlo samo za moralne pridige oslovi senci - te bi že nekako prenesli. Še več: brez njih bi bila lokalna akademska folklora gotovo siromašnejša.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
