(KONTRA) Podivjane domačije uničujejo družbo in družbeno

Skratka, ideja tranzicije in tranzitološka ideologija vsebujeta vrsto napak. Če družbene spremembe izvajamo v skladu s tem, ne bodo delovale. Ne bodo pripeljale do realizacije zastavljenih ciljev. Še več: namesto realizacije teh ciljev bo rezultat takih sprememb kriza. Ne samo ekonomska. Ampak tudi politična. Socialna. In moralna. To dejstvo Slovenija ne samo ilustrira. Ampak uteleša.

V nasprotju s tranzitologijo in big bang teorijami družbenih sprememb so antropologi postsocializma izpostavili pomen lokalne zgodovine. Pomen tega, kar imenujejo odvisnost od zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice oz. kar Don Kalb imenuje retrospektivni lokalni kulturni argument. Ta deluje po logiki: “Pozor, tukaj je prisotna zgodovina!” Treba je torej upoštevati, da so postsocialistične družbe “prav toliko določene s tem, kar so bile v preteklosti, kot s sanjami obstoječih elit o tem, v kar bi jih želele spremeniti”.

Kolektivisti in egalitarci

In zdi se, da je prav v tem razlika med drugimi postsocialističnimi družbami in Slovenijo. Ne samo, da so v drugih postsocialističnih družbah že želo zgodaj spoznali — recimo na Poljskem že nekaj let po koncu socializma —, da je tranzitologija napačna logika planiranja in izvajanja družbenih sprememb. Čeprav so se postsocialistične politične elite tako kot v Sloveniji samoutemeljevale na diskontinuiteti s socializmom, so v drugih državah vendarle dale dihati lastni zgodovini. Niso je tako radikalno in tako zadrto preganjale in ignorirale, kot to počnemo v Sloveniji. Seveda iz povsem političnih razlogov.

Tako kot povsod drugod je lokalna zgodovina tudi v Sloveniji utelešena v zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici, ki jo je pri izvajanju družbenih sprememb treba upoštevati. Da bi jo lahko upoštevali, pa jo je treba najprej razumeti. Poznati. In spoštovati.

Do tega spoznanja se v slovenskem postsocializmu nismo dokopali niti po tridesetih letih. V Sloveniji še danes ne vemo, kaj pomeni, da smo glede na to tirnico Slovenci kolektivisti in egalitarci. Da ne toleriramo velikih socialnih razlik. Da nam je drugačno sinonim za sovražno. Kar velja tudi za državo. Da ne verjamemo v pravo in pravni red. Da lokalno nativno pravo postavlja dogovor in obljubo nad zakone. Da imamo rek: “Tudi jaz sem človek!” S tem je mišljeno, da ima vsakdo pravico do človekovega dostojanstva in spoštovanja, neglede na socialni status in bogastvo. Da je temeljna vrednota Slovencev lastno preživetje. In kvaliteta lastnega preživetja. Ta predstavlja temeljno motivacijsko os za aktiviranje Slovencev. Za karkoli. In za kogarkoli. In da je model slovenske socialnosti domačija. Majhna socialna skupnost, v kateri vsi poznajo vse. Vsi skrbijo za vse. Kjer vsi skupaj zagotavljajo preživetje vsem svojim članom. In to neglede na količino in kvaliteto dela posameznika. Skladno s tem modelom socialnosti so vsi, ki niso člani moje domačije in podporniki njenega preživetja, moji nasprotniki. Celo (smrtni) sovražniki. Zoper katere se je treba boriti na vse načine. Tudi z goljufanjem. Ki je v tem primeru moralno dejanje. Saj skrbi za moje preživetje.

Občestvo kot sovražnik

Že iz tega kratkega orisa slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice je jasno, da je to v odkritem nasprotju z uvoženimi zahodnimi institucijami in praksami, ki temeljijo na protestantski etiki in z drugačnim razumevanjem tega, kdo je moja skupina. Na Zahodu je to celotna družba. Država. Oziroma neko splošno občestvo. Pri Slovencih pa je to moja domačija. Širša družba, država, občestvo ni posameznikova “mi skupina”. Ampak je sovražnik. Še posebej, če ne poskrbi direktno za izboljšanje mojega preživetja.

Opisano seveda ne pomeni, da ob upoštevanju te tirnice ne bi mogli načrtovati in izvajati uspešnih postsocialističnih sprememb. Res je prav nasprotno: samo z upoštevanjem tega bi jih lahko izvedli. Ali zdaj, ko smo že zavozili, vsaj izboljšali porazni slovenski postsocializem.

Pomeni pa to nekaj drugega: namreč to, da bi s pomočjo te tirnice lahko ustvarili unikaten slovenski postsocialistični kapitalizem. Ta bi moral biti bistveno bolj kolektivističen od zahodnega. Bistveno bolj egalitaren od zahodnega. Bistveno bolj preživetveno usmerjen od zahodnega. Bistveno bolj socialen od zahodnega. In bistveno bolj demokratičen od zahodnega. Poleg parlamentarne demokracije bi namreč moral vključevati tudi permanentne prakse neposredne demokracije.

Ali povedano na kratko: uspešna družbena praksa bi bil v Sloveniji samo kapitalizem, ki bi pomembno, ponekod celo bistveno odstopal od zahodnega modela.

Podivjana domačijskost

Toda slovenske postsocialistične elite in njihovi družbeni planerji tega niso nikoli dojeli. Slovenski postsocializem temelji na formalnem političnem preganjanju lokalne socialistične zgodovine. To ne vodi samo v ekonomski, socialni, politični in lokalni neuspeh slovenskega postsocializma. Ampak tudi v to, da se slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica vrača. Vrača v podivjani obliki. Ne le na televizijskih programih. Recimo v obliki narodnozabavnih glasbenih obsesij. Ampak v splošni retradicionalizaciji slovenske družbe. V njeni reruralizaciji. Rekatolizaciji. Ko gre za družbene vrednote. In ideale.

Podivjana domačijskost pa se vrača tudi z uničevanjem lastne ekonomije. Podivjana domačijskost namreč ne razume, kaj je družbena lastnina. Kaj je družbeno dobro. Kaj je družbeni interes. Saj družba zanjo ne obstaja. Če obstaja, obstaja samo kot sovražnik konkretne domačije. Obstaja v konfliktu z domačijo. In njenimi interesi. Tisto, kar naj bi bil družbeni interes, družbeno dobro, zato ne deluje. Podivjana domačijskost je družbeni interes in družbeno dobro spremenila v moj interes in v moje dobro. Torej v korist moje domačije. V lastnino moje domačije. V denar moje domačije. V profit moje domačije.

Podstat lastnega obstoja

Podivjana domačijskost spodbuja in organizira ropanje in uničevanje družbenega, da bi se izboljšalo preživetje konkretne domačije. Koristi posameznih domačij tako že trideset let uničujejo družbeno. In družbo. Logični rezultat te prakse je kolaps družbenega. V vseh tistih delih in vidikih, ki jih ni mogoče reducirati na domačije. In njihovo domačijskost. Zato smo danes priče boju zadnjih ostankov družbenega — v sodstvu, medijih itd. —, ki se še upirajo podomačitvi. Vključitvi v konkretne domačije.

V tem je razlika med slovenskim postsocializmom in drugimi postsocializmi. Bolj kot kjerkoli drugje ga namreč vodi in upravlja podivjana domačijskost. Podivjane domačije bolj kot kjerkoli drugje uničujejo družbo in družbeno. Zato nam ni uspelo. Zato nam ne uspeva. In nam tudi v prihodnosti ne bo. Kajti: manjše socialne enote ne morejo preživeti, če uničijo širšo družbeno podstat lastnega obstoja. Nobena socialna skupina ne more preživeti brez družbe. Nikjer. Nikoli. Neglede na to, kaj pravi neoliberalna ideologija. In neglede na to, kakšni so interesi podivjane domačijskosti.

Dr. Vesna V. Godina je antropologinja, izredna profesorica antropologije na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.